Bi nam morali biti naši otroci hvaležni?
Pred kratkim je po nasvet prišla mama, ki jo je težil odnos z najstniškim sinom. Potožila je, da fant ne zna ceniti, kar mu starša nudita in opisala nedavni takšen primer: »Zadnjič me je prosil, če lahko dva njegova sošolca prespita pri nas. Želeli so v kino, na večerno predstavo. Ker sošolca nista iz Ljubljane, po koncu predstave ne bi več imela avtobusa domov.
Seveda sem privolila, za fanta sem pripravila ležišče v naši dnevni sobi, počakala sem jih z večerjo in jim zjutraj pripravila zajtrk. Običajno ob koncu tedna z možem rada skupaj pogledava kakšen dober film, tokrat pa sva se umaknila in dnevno sobo prepustila fantom. Naslednji dan sem morala za nekaj dni na službeno pot. Sina sem prosila, da medtem zaliva vrt. Mislite, da ga je?! Ni ga, ker je menda pozabil. Verjemite, da me je prizadelo. Jaz sem se lahko za njegova sošolca odrekla filmu, jima skuhala večerjo in pripravila zajtrk, mož pa ju je še odpeljal domov. Njemu pa to niti toliko ni pomenilo, da bi poskrbel za tisto malo, kar sem ga prosila, pa čeprav ve, koliko mi vrt pomeni.«
Ko je povedala, kar ji je ležalo na duši, sem ji kar se da nežno rekla: »Oprostite, ampak vsega tega niste naredili zaradi njega, temveč zaradi sebe.« Njena prizadetost je bila očitna: »Kako to mislite? Večerjo sem skuhala posebej zanje, midva z možem tako pozno sploh ne jeva. In skuhala sem jo kljub temu, da sem prej ves dan delala na vrtu, zato me je križ tako bolel, da sem komaj stala. Čeprav sem se morala pripraviti na pot, sem si vzela čas še za to, da sem jim pripravila zajtrk. To sem storila sinu na ljubo, zato mislim, da lahko upravičeno od njega pričakujem nekaj več hvaležnosti, če ga kdaj za kaj prosim!«
Razložila sem ji, da jo razumem in da si lahko predstavljam, kako je bila utrujena po celodnevnem delu na vrtu in razočarana, ker so se mlade sadike solate, ki jih je ravno podtaknila, brez zalivanja posušile. Da pa je odstopila dnevno sobo, skuhala večerjo in pripravila zajtrk kljub vsemu zaradi sebe, ne zaradi sina. Vse to je postorila zaradi svojih predstav glede tega, kakšna je dobra mama. In očitno je, da je po njenih lastnih merilih dobra mama tista, ki med drugim sinu na ljubo prenoči njegove prijatelje, če nimajo prevoza domov in poskrbi, da niso lačni. In ker želi biti dobra mama, je vse to postorila. Če ne bi, bi se počutila slabo, ker bi ravnala v nasprotju s svojo predstavo o dobri mami.
Za vse nas velja, da vse kar storimo, storimo zase in zaradi sebe. V primeru moje gospe » zaradi sebe« pomeni zaradi njene želje, da je dobra mama, »sebi« pa, da se je počutila bolje, ker je naredila kar je, kot če ne bi storila tistega, kar se od dobre mame po njenih merilih pričakuje.
Da vse počnemo zaradi sebe in zase, nikakor ne pomeni, da smo sebični in nam ni mar za druge. Za druge nam bo vedno mar, ker se vsi radi dobro počutimo glede sebe, dobrega občutka o sebi pa brez drugih ne moremo imeti. Če se želimo doživeti kot radodarne, moramo imeti nekoga, ki mu lahko kaj podarimo; za občutek, da smo modri in veliko znamo, moramo imeti koga, ki ga lahko kaj naučimo; da smo sočutni, bomo občutili šele, če bomo lahko komu v stiski pomagali… Drugi so naša priložnost, da izkusimo, kako je, če smo, imamo in počnemo, kar je visoko na lestvici naših osebnih vrednot. Zato nam je za druge vedno mar, tudi če kdaj v jezi pomislimo drugače.
Zakaj je kljub temu pomembno, da razumemo in se zavedamo, da vse, kar storimo, storimo zase in zaradi sebe, ne pa za druge in zaradi njih? Ker nam zaradi tega spoznanja odzivi drugih, tudi kadar so drugačni od naših pričakovanj, ne povzročajo več občutkov necenjenja, nehvaležnosti in nespoštovanja. Če vemo, da smo storili, kar smo, zaradi sebe in tega, kdo in kakšni želimo biti, ne čutimo več prizadetosti, tudi če se drugi odzovejo drugače, kot smo pričakovali in, kar je enako pomembno, ne izstavljamo več računov drugim za vse, kar smo prej mislili, da smo storili zanje. Svoje pozornosti ne posvečamo več prepričanjem, da smo za druge tako malo vredni, da ne čutijo nobene hvaležnosti do nas in vsega, kar smo storili zanje. Ker o tem ne razmišljamo več na tak način, kmalu tega na tak način tudi ne doživljamo več. Življenje se namreč odvija po svojih zakonitostih, v katerih imajo naša prepričanja zelo pomembno vlogo.
Če te zakonitosti poznamo, je neprimerno lažje in lepše živeti. Bi jih radi spoznali? Potem vas vabim na Brezplačno predavanje: Kako do srečnejših odnosov in boljšega fizičnega počutja, kjer boste izvedeli, kako si lahko z djotišem in poznavanjem treh temeljnih življenjskih pravil pomagate do srečnejših odnosov in boljšega fizičnega počutja. Brezplačno predavanje bo v sredo, 18. septembra, ob 18. uri, v Biotehničnem izobraževalnem centru BIC, na Ižanski 10, v Ljubljani ( nasproti Botaničnega vrta). Ker je štvilo mest omejeno, je potrebna predhodna najava na mateja.kunc@izaq.si
Vse, ki že poznate izjemno koristnost djotiša in svetovalno terapevtske metode IzaQ v vseh življenjskih situacijah in se ju zato želite naučiti, pa vabim k vpisu na študij djotiša in svetovalno terapevtske metode IzaQ v Šoli za življenje Mateje Kunc. Dodatne informacije so vam na voljo na www.matejakunc.si, ali na GSM 051-422444.
Toplo vabljeni!
Mateja Kunc, ustanoviteljica svetovalno terapevtske metode IzaQ in šole djotiša ter osebna in poslovna svetovalka
www.matejakunc.si
NE ZAMUDITE
