Dr. Irena Avsenik Nabergoj: Od Erotike do Lepe Vide
Cankar je ljubezen izbral za osrednjo temo že v svoji prvi objavljeni knjigi, pesniški zbirki Erotika iz leta 1899. Potem ko je v mladostnih pesmih njegova predstava o ljubezni še sentimentalna in naivna, pa se v njegovih črticah, novelah, romanih in dramah dunajske dobe vse bolj razpira vse drugačna podoba ljubezni in spolnosti - ta je razklana med užitek in muko, pogosto povzroča trpljenje, postavljena je "na mejo zdravja in bolezni, življenja in smrti".
Za najglobljo intimo svojih literarnih likov je Cankar pogosto uporabljal pojem duša. A čeprav je izražal prepričanje o smiselnosti duhovnih naporov, češ da človeka plemenitijo, pa je menil, da človeka tudi čista duhovnost, popolna odpoved telesu ne more scela zadovoljiti, ker ostaja čustveno in nagonsko nepotešen (prim. dela Volja in moč).
V noveli "Mira" iz zbirke Volja in moč se Miha ob grotesknem srečanju z lepo vdovo in prostitutko, ki sta se medtem spoprijateljili, ne more odločiti ne za eno ne za drugo, zato ga na koncu obe zavrneta z besedami: "Nikogar nisi! Ne živ človek, ne živ angel - senca med obema." Iskanje idealne ljubezni ob hkratnem prepričanju o njeni neuresničljivosti v Cankarjeve pripovedi vnaša pesimizem, malodušje, obup in razočaranje.
Skladno s tem se v njegovih delih krepi mistično hrepenenje literarnih oseb po ljubezenski združitvi v smrti, ki bo šele omogočila popolno ljubezen (Milan in Milena, Lepa Vida). V nepomirljivem iskanju poudarja moč hrepenenja, ki sega prek življenja in smrti, kot izreka s podobo Lepe Vide: "Če bi hrepenenja ne bilo v mojem srcu, bi umrlo to srce; v paradižu samem bi umrlo."
Vabljeni!