Pogovori, Kockamodrosti.si
Prisrčno vabljeni na pogovore v živo, ki so vsak ponedeljek od 17.30 do 19.30. Dobrodošli so ljudje vseh starosti, slojev in nazorov.
Teme pogovorov so vzete iz vsakdanjega življenja, povabimo tudi goste, ne manjka humorja. Gre za družabno srečanje, katerega bistvo je živ stik med ljudmi, ko neznanci lahko postanejo znanci in prijatelji. Naše druženje je vsakič zelo prijetno!
Pogovori potekajo v okviru projekta Kocka modrosti. Več informacij je:
Uvodno izhodišče za pogovore temelji na izbranem - vsakič drugem
- utrinku, odlomku ali zgodbi. V drugem delu dogodek sledi izbranemu metu kocke modrosti.
V nadaljevanju je nekaj primerov uvodnih izhodišče s pogovorov v preteklih tednih.
Izhodišče za pogovore 31.10. 2016
Kreposti
Poznam zdravnike, ki znajo opisati čudovito zgradbo celotnega človeškega organizma in poznajo vsak tudi najmanjši del človeškega telesa. Znan jim je ves nastanek različnih razvijajočih se bolezni in najdejo vse vzroke vsake, še tako neznatne bolezni. Ko pa jih pokličejo k zelo nevarno bolnemu, dvomijo, se posvetujejo, so neodločni in medtem, ko se v svojem dvomu prepirajo, jim bolnik umre brez obljubljene pomoči.Takšni zdravniki so duhovniki, ki veliko vedo, pa malo molijo, ki vse poznajo, le češčenja v srcu ne.
Pa pride k takemu duhovniku prav zakrknjen grešnik. Moral bi ga spreobrniti in tuhta, kako naj bi se tega lotil. Prične z govorjenjem, toda njegove besede ne prihajajo iz gorečega srca, tako da ob tem ostaja hladno tudi grešnikovo srce. Ponavlja svoje vzpodbudne opomine, toda grešnik kljub temu še bolj otrdi. Z nejevoljo je grešniku pokazal prekletstvo pogube, toda še trdovratneje in slabše se je nesrečno blodeči vračal na široka, že shojena pota.
Takšen je proglašen za na smrt bolnega, ki bi mu naj težak smrtni boj olajšal s sveto močjo molitve, ter mu uravnaval težko pot v temno večnost, naj bi ga spremljal na zadnji poti v hišo nebeškega Očeta. Prav na hitro odpre svojo bogato knjižnico in v naglici zagrabi knjigo o bolnikih in čisto zmešan hiti k bolniku. S svojim bolnikom hoče moliti, toda ne ve, kako naj to začne. Lista po svoji knjigi in ne najde ničesar primernega, saj tudi v svojem nič kaj pobožnem srcu česa takega ne zasledi.
Nemočno odloži svojo mrliško knjigo, ker ga ne zna prav poživiti; bolnik pa ga otožno gleda in razume, da mu ne more dati potrebne tolažbe. Pove mu le nekaj besed, brez moči in brez uspeha. Z občutkom veselja, da je pred svetom opravil svojo dolžnost in poslanstvo, zapušča hišo bolečine in človeške bede. Toda tudi bolnik se veseli, da se ga je znebil, kajti če bi le ta ostal pri njem do zadnjega diha, bi ga s svojo hladnostjo oropal za njegove poslednje trenutke.
Nato pa pride k umirajočemu uboga mamica ali pa tega zapuščenega obišče urejen kmečki možakar s pravo molitvijo, ki prihaja iz pobožnosti polnega srca. Nagovarja bolnika - vse njegove besede so duhovno življenje, njegove besede so upanje zanj, ki mu pojemajo moči. Ne sramuje se poklekniti ob njegovi postelji, skleniti svoje roke in tako umirajočega pripraviti na njegov poslednji boj. Moli z njim, moli zanj in spremlja z mogočnimi zamahi zaupne molitve poslavljajočega se duha iz krhkega
umrljivega telesa v večno bivališče pri nebeškem Očetu. Poglejte – česar ne zmore duhovnik brez pobožnosti ob vsem svojem pridobljenem znanju, to zmore preprost kristjan brez višje izobrazbe v moči svoje preproste molitve. Kako dobesedno se tukaj izpolnjujejo cudovite Kristusove besede: "Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim, razodel pa otročičem" (Lk 10,21). "Brez mene ne morete ničesar storiti" (Jn 15,5). Nasprotno pa tam, kjer je pobožna preproščina, cveti krščansko občestvo, v katerem cvetijo najlepše kreposti. Občudujem ta prelepi uspeh in želim spoznati dobre delavce v veselem vinogradu.
Anton Martin Slomšek, Kreposti, Slomškova založba, Maribor 2008
Izhodišče za pogovore 24.10. 2016
Vsak ne more verovati, zato bo oproščen; vsak pa more ljubiti, ker je ljubezen v volji; tu ni opravičila.
Aries, www.pozitivke.net
Neki kitajski cesar je nekega dne prisegel: "Iz svojega kraljestva bom pregnal in izbrisal vse svoje sovražnike."
Kasneje so služabniki vsi presenečeni videli svojega vladarja, kako se sprehaja po kraljevskih vrtovih skupaj s svojimi sovražniki. Smejal in šalil se je z njimi.
"Kaj pa je zdaj to, kako je mogoče?" so se čudili. Vprašali so ga: "Kaj nisi rekel, da boš iz svojega kraljestva pregnal vse svoje sovražnike?"
"Saj sem jih!" se je veselo nasmejal cesar, "spremenil sem jih v svoje prijatelje!"
http://www.ednevnik.si
Izhodišče za pogovore 17.10. 2016
Ljudje ali roboti?
Razumem, da živimo v svetu, kjer nas na vsakem koraku zasleduje ali celo prehiteva tehnologija. Razumem, da je v današnjem času težko živeti brez računalnika, pametnega telefona, celo USB ključev in zunanjih trdih diskov. Razumem, saj tudi te besede pišem na eno izmed prej omenjenih naprav. Razumem, da je s tehnologijo vse precej laže in da smo tudi na ta način precej laže povezani z marsikom na drugi strani tega planeta.
A vseeno ne morem razumeti, da je tehnologija postala že skorajda celotno naše življenje. Nočem in ne želim razumeti, da se s prijatelji zmeniš za pijačo, obenem pa celo uro visiš na telefonu. Zraven pa dvakrat vljudno povprašaš prijatelje, kako so. Še bolj nočem razumeti, da je mogoče po telefonu končati zvezo s punco ali fantom. Si je res tako težko vzeti čas za sočloveka in mu vsaj (če že drugega ne zmoremo) pomembne stvari povedati v živo, na štiri oči?
Seveda se je laže skriti za besede, napisane na različna družbena omrežja. Ni ti potrebno pokazati oči, svojega odziva, niti tega, kaj v resnici misliš. Je veliko laže kot pred človeka priti s težavo, čustvi in obremenjenostjo. A prav to, da smo krhki, nas dela drugačne od robotskega sveta, v katerega, kot kaže, tako z veseljem silimo. Prav naša čustva, odnosi z ljudmi in naša občutljivost za njihove skrbi bi morale biti lastnosti, ki jih ne bi smeli zavreči ali opuščati.
Pravijo, da bo v prihodnosti v našem svetu vedno več robotov, ki bodo prevzemali različna dela. Verjetno jih niti ne potrebujemo, saj bomo očitno sami vzgojili generacije ljudi, ki jim bo do pristnega človeškega stika toliko kot robotom. Edina rešitev je, da začnemo spreminjati svet s pristnim človeškim dotikom že danes.
Tomaz Kavčič, Druzina.si
Izhodišče za pogovore 10.10. 2016
Ime ji je bilo Nada. Prvi dan šolskega leta je učencem petega razreda izrekla drobno laž, kot večina učiteljic jim je namreč rekla, da ima vse enako rada. Vendar to ni moglo biti res, ker je v prve klopi sedel deček z imenom Marko. Učiteljica Nada je opazovala Marka že prejšnje leto in videla, da se redno igra z drugimi otroki. Oblečen je bil bolj slabo in se ni redno umival. Znal je biti neprijeten.
Nada je včasih kar uživala, ko je podpisala mastne enojke z rdečim kemičnim svinčnikom pod njegove izdelke. V šoli, kjer je Nada učila, je bil učitelj na koncu leta dolžan prebrati mnenje učiteljev iz prejšnjih razredov, preden je napisal svoje mnenje o pbsameznem učencu. Učiteljica Nada je poročilo o Marku ohranila za konec. Ko ga je prebrala, je bila zelo presenečena. V prvem razredu je o Marku pisalo: "Marko je bister otrok in stalno se smeje. Urejen je in lepo vzgojen. Pravo zadovoljstvo je, da ga poznaš." V drugem razredu je bilo zapisano: "Marko je odličen učenec, vsi ga imajo radi. Ima pa težave doma, ker je njegova mama neozdravljivo bolna." V tretjem razredu: "Težko je prenesel materino smrt. Trudi se, kolikor more, a njegov oče sploh ne skrbi zanj, če se nič ne spremeni, bo to slabo zanj." V četrtem razredu: "Marko se je zaprl vase, za šolo se ne zanima več. Nima veliko prijateljev in včasih pri pouku zaspi.
Učiteljica Nada je sedaj razumela, v čem je težava. Hudo ji je bilo, ko so ji učenci prinesli božična darila zavita v lepih darilnih papirjih, le Marko je prinesel nespretna zavito v navadni papirnati vrečki. Učiteljica je z velikim odporom odprla prav njegovo darilo. Nekateri otroci so se začeli smejati, ko je v vrečki našla ogrlico iz plastične imitacije kamenčkov in jih je nekaj tudi manjkalo in napol prazno stekleničko parfuma. Umirila je otroke, ko je rekla, daje ogrlica zelo lepa in si jo nadela okrog vratu, parfum pa si je nanesla na roko. Marko je ostal zadnji v razredu in ji rekel: "Gospa učiteljica, danes ste dišali kot nekdaj moja mama." Ko so otroci odšli, je skoraj eno uro jokala. Od tega dne je nehala otrokom predavati, ampak jih je začela učiti. Posebno pozornost je posvečala Marku. Več ko je delala z njim, toliko živahnejši je postal. Bolj ko ga je spodbujala, bolj je napredoval. Na koncu leta je bil Marko eden najboljših učencev v razredu. Čeprav se je zlagala, da ima vse učence enako rada, je bil Marko njen najljubši učenec.
Naslednje leto je našla Markovo sporočilo, da je ona najboljša učiteljica, ki jo je imel v svojem življenju. Minilo je šest let, preden je dobila novo sporočilo od Marka. Pisal ji je, da je končal srednjo šolo kot tretji v razredu in da jo ima še vedno za najboljšo učiteljico v življenju. Čez štiri leta je dobila še eno pismo. Napisal je, da mu je bilo včasih težko, a je vseeno končal fakulteto z najboljšimi ocenami. Nadi je še enkrat zagotovil, da je najboljša učiteljica v njegovem življenju. Pismo je podpisal z dipl. ing. S tem pa še ni konec zgodbe. Prišlo je še eno pismo. Marko je sporočil, da je spoznal dekle in da se bo poročil. Razložil je, da mu je oče pred nekaj leti umrl in prosil je gospo Nada, da bi na poroki sedla na mesto, pripravljeno za ženinovo mamo. Seveda je Nada pristala na to. Če že ugibate - da, nadela si je ono ogrlico in oni parfum. Objela sta se in Marko je šepnil: "Hvala, gospa Nada, ker ste verjeli vame. Najlepša hvala, ker ste mi omogočili, da sem v življenju nekaj dosegel." Gospa Nada je s solzami v očeh tiho dejala: "Marko, motiš se, ti si mi omogočil, da naredim nekaj v življenju. Pred tem nisem vedela, kako je treba učiti."
Zgodbe za skladen zakon in družino, 2015, Ognjišče.
Izhodišče za pogovore 3.10. 2016
Rabin Harold Kushner je opazoval otroka, ki sta ob vodi zidala gradove iz peska. Ko sta ravno končala umeten grad, za katerega sta potrebovala veliko časa in potrpljenja, je prišel val in ga zravnal s tlemi. Rabin je pričakoval solze in jezo. Otroka pa sta se usedla, se prijela za roke in se smejala. Kmalu sta začela graditi nov grad.
Dejal je: "Spoznal sem, da sta me naučila pomembne lekcije. Vse stvari v našem življenju, ki jih ustvarjamo s toliko časa in energije, so zgrajene v pesku. Trajni so samo naši odnosi z ljudmi. Prej ali slej bo prišel val in odnesel tisto, kar smo zgradili s toliko truda. Ko se bo to zgodilo, se bo lahko smejal samo tisti, ki se bo imel s kom držati za roke."
Judovska zgodba
Izhodišče za pogovore 26. 9. 2016
Če bi še enkrat živela, bi si dovolila ljubiti bolj strastno. Vzela bi si več svobode, bila bi nezanesljiva in manj dolgočasna. Ne bi znala kuhati in pospravljati, znala pa bi se igrati s svojimi otroki. Risala bi, plesala, se smejala. In bila bi ženska, strastna in senzualna. Da, naredila sem napako, ker tega v preteklosti nisem vključila v življenje. Toda preteklosti se ne da spremeniti. Lahko pa spremenim ta trenutek, in dokler živim, ni prepozno. Vse to lahko ta trenutek naredim. In nikoli ni prepozno.
Varja Kališnik, www.polet.si
Izhodišče za pogovore 19. 9. 2016
Tole pa vedi, da bodo v poslednjih dneh nastopili hudi časi. Ljudje bodo namreč samoljubni, lakomni, bahavi, prevzetni, preklinjevalci, neposlušni staršem, nehvaležni in nesveti, brez srca, nespravljivi, obrekljivi, brez samoobvladovanja, divji, brez ljubezni do dobrega, izdajalski, predrzni, napihnjeni. Raje bodo imeli naslade kakor Boga, držali se bodo zunanje oblike pobožnosti, zanikali pa njeno moč. Tudi teh se izogiblji. Mednje namreč spadajo tisti, ki se vrivajo po hišah in lovijo z grehi obložene ženske, take, ki jih ženejo vsakovrstna poželenja in se vedno učijo, pa ne morejo nikoli priti do spoznanja resnice. Kakor sta se Janes in Jambrés uprla Mojzesu, tako se tudi ti upirajo resnici. Njihov um je pokvarjen in njihova vera nezanesljiva. Toda daleč ne bodo prišli, kajti vsem bo postala očitna njihova neumnost, kakor je postala očitna tudi neumnost onih dveh.
Drugo pismo Timoteju, 3.
Nekega dne je oče zelo premožne družine peljal sina na izlet na podeželje z izrecnim namenom, da mu pokaže, kako revno ljudje živijo. Preživela sta nekaj dni in noči na farmi družine, ki bi jo lahko smatrali za zelo revno. Na poti domov je oče vprašal sina: "Kako si se imel na potovanju?" "Bilo je enkratno, oče!" "Si videl, kako revni so ljudje?, je vprašal oče. "O, ja," je odgovoril sin. "Povej mi torej, kaj si se naučil na tem potovanju," je vprašal oče. Sin je odgovoril: "Videl sem, da imamo mi enega psa, oni pa štiri. Mi imamo bazen, ki sega do polovice vrta in oni imajo zaliv, ki nima konca. Mi imamo svetilke na vrtu, njih osvetljujejo zvezde ponoči. Naše dvorišče sega do ograje, oni imajo vso obzorje. Mi živimo na majhnem koščku zemlje in oni imajo polja, ki segajo v nedogled. Mi imamo služabnike, ki nam služijo, toda oni strežejo drugim. Mi si kupujemo hrano, oni si pridelujejo svojo. Mi imamo okoli posestva zidove, ki nas varujejo, oni imajo prijatelje, ki jih ščitijo. Oče je bil brez besed. Nato je sin dodal: "Hvala, oče, da si mi pokazal, kako revni smo."
Vir:Heart2Heart, www.pozitivke.net
Izhodišče za pogovore 12. 9. 2016
Pravočasno in odkrito se pogovorimo
Spominjam se znanca, ki je bil sveže poročen in njegova mama se je vedno poskušala vmešavati v njegov zakon. To ga je zelo jezilo, prav tako tudi njegovo ženo. Rekel je mami :" Veš mama, če bi bili na potapljajoči se ladji mi trije, ti, moja žena in jaz, in bi imel na izbiro, da z rešilnim čolnom rešim poleg sebe samo še eno osebo, bi prav gotovo izbral ženo, ne tebe". Mama je osupnila, a je od takrat naprej pustila zakonca pri miru.
V življenju se pogosto znajdemo v takšni situaciji. Ni nujno, da gre vedno za mamo in ženo.. Če bi se znali pravočasno in odkrito pogovarjati, bi lahko preprečili marsikaj hudega. Žal se nismo navajeni odkrito pogovarjati. Tega se že kot otroci nismo učili. Raje molčimo, da ne bi koga prizadeli. Potem pa se zgodi, da mnogi zaradi tega molka še bolj trpijo. Res ni druge poti kot ta, da se naučimo odkrito pogovarjati.
Dr Metka Klevišar, Družina
Izhodišče za pogovore 5. 9. 2016
Nekoč je živel kralj, ki je imel štiri žene.
Četrto ženo je najbolj ljubil in jo krasil z dragocenostmi ter gostil z najboljšimi slaščicami. Dajal ji je samo najboljše.
Ljubil je tudi tretjo ženo in jo je vedno razkazoval v sosednjih kraljestvih. Vendar se je bal, da ga bo nekega dne zapustila in odšla z drugim.
Ljubil je tudi drugo ženo. Bila je njegova zaupnica, vedno prijazna, pozorna in potrpežljiva. Vedno, ko se je soočal s problemom, ji je lahko zaupal in ona mu je pomagala prebroditi težke čase.
Prva žena je bila vdana družabnica in je ogromno doprinesla h blagostanju njegovega kraljestva. Vendar prve žene ni ljubil. Čeprav ga je ona globoko ljubila, se nanjo ni oziral.
Nekega dne je kralj zbolel in vedel je, da se bliža njegov konec.(tako se začne). Razmišljal je o svojem razkošnem življenju in osupnjeno ugotovil: "Imam štiri žene,vendar, ko bom umrl, bom popolnoma sam."
Četrto ženo vpraša:"Najbolj sem te ljubil, te obdarjal z najboljšimi oblekami in ti izkazoval pozornost."Sedaj, ko umiram, ali boš šla z mano in mi delala družbo?"
"Ni govora!" je odgovorila četrta žena in odšla brez besed. Njen odgovor je zarezal kot oster nož v njegovo srce.
Žalostni kralj vpraša tretjo ženo: "Vse življenje sem te ljubil." Sedaj ko umiram, ali boš šla z mano in mi delala družbo?"
"Ne", je odgovorila tretja žena. "Življenje je predobro. Ko boš umrl, se bom ponovno poročila."
Potem je vprašal drugo ženo: "Vedno sem se obračal nate in vedno si mi pomagala. "Ko bom umrl,ali boš šla z mano in mi delala družbo?" "Žal mi je, tokrat ti ne morem pomagati. Kar lahko storim je, da te pokopljem." Njen odgovor je kralja zadel kot puščica.
Potem je zaslišal glas: "Šla bom s tabo in ti sledila kamor koli boš šel." Kralj se je ozrl in pred njim je stala njegova prva žena. Bila je suha od podhranjenosti in zapuščena. "Ko sem imel priliko, bi moral bolj skrbeti zate," reče z veliko bridkostjo kralj.
Sedaj pa sledi tole: V resnici imamo vsi v življenju štiri žene.
Naša četrta žena je naše telo. Ne glede na to, koliko napora vložimo v nego in skrb za telo, nas bo zapustilo, ko bomo umrli.
Naša tretja žena so posest, položaj in bogastvo. Ko umremo, ga podedujejo drugi.
Naša druga žena so družina in prijatelji. Ne glede na to, koliko so nas ljubili, z nami bodo ostali samo do groba.
In naša prva žena je naša duša. Mnogokrat zapostavljena v težnji po pridobivanju bogastva, moči in užitkov. Vendar je duša edina, ki nam bo sledila, kamorkoli bomo šli.
Vir: Pozitivke.net, Neznani avtor
Izhodišče za pogovore 29. 8. 2016
Zaljubljena zgodba županovega sina: Butalski župan je imel sina, poznalo se je sinu, kakšnega je rodu. Ime mu je bilo vsak dan Jakec, ob nedeljah Jakopé.
Pa je bila nedelja in je šel Jakopé v sosednje Tepanjce pokušat, kakšen kruh pekó tamkaj. Sredi poti je stala graščina — hišam, ki so zidane v nadstropja, pravijo Butalci graščine, ljudje v graščinah so jim vsi vprek grofje. Pa je sedela pred graščino mlada grofica, lepa je bila kakor milijon petelinov in še ljubo sonce ni moglo drugače, nego je kar plametelo od ljubezni, in je imela grofica razpet rdeč sončnik, da se je branila njegovih poljubov.
Kaj tako lepega Jakopé še ni videl vse žive dni in se je ob tem pogledu vnelo srce tudi njemu in ni odslej zamudil nobene nedelje, da ne bi prišel mimo, in še je dejal, tudi za naprej da je ne bo, razen če bi se usipala iz oblakov zabeljena kaša — zabeljena kaša preživo škoduje obleki.
Pa je mimo prihajal Jakopé nedeljo za nedeljo in je včasi videl prelepo grofico, včasi je videl njeno sestro, včasi njuno mojškro, pa je zalegla njegovemu srcu ta kakor ona, ker jih ni ločil, rdeče sončnike pa so imele vse tri.
Tako je hrepenel sedem dolgih let in bi bil od samega hrepenenja shujšal nič koliko, ako mu ne bi bila jed dišala tako neusmiljeno, a je bilo jedi, hvala Bogu, dovolj pri hiši.
V osmem letu pa se je zgodilo, da je Jakopé prelepo grofico srečal sredi v Tepanjcah, namenjena je bila v cerkev. Kočija pa je čakala kraj ceste.
Prevzelo je Jakopeta in je stopil pred njo in dejal: "Precartana grofica, kaj vam povem: jaz sem županov Jakopé — že sedem let, osmega pol hrepenim za vami!"
Pa ga je pomerila grofica od glave do tal in morebiti niti ni bila grofica, nego je bila le njena sestra ali njena mojškra, rdeči sončnik pa je imela, in je dejala: "Butalo iz Butal, kdo ti je dovolil, hrepeneti za menoj! Poberi se mi z luči!"
Vzdihnil je Jakopé: "Joj meni nesrečniku, zakaj sem ji razodel, da hrepenim za njo. Če bi bil molčal, lahko bi hrepenel za njo še sedem let!"
Fran Miličinski, Butalci.
Izhodišče za pogovore 22. 8. 2016
Danes zjutraj mi je pater John razlagal, da ptič deževnik zavaja tako, da hlini ranjenost, da bi odvrnil pozornost od jajc, ki jih nese kar na pesku. Čudovito. Kakšno orožje! Kolikokrat sem iskal usmiljenja za nestvaren problem, da bi odvrnil pozornost ljudi od tega, česar jim ne bi rad pokazal.
Včasih se mi zdi, da ima vsaka ptica enega mojih obrambnih mehanizmov. Ameriški škorec leže jajca v gnezdu kake druge ptice, da mu ni treba valiti, baltimorski kobilar oponaša glasove nevarnejših ptic, da bi odgnal sovražnike, in neka vrsta kosa ti tako vrešči nad glavo, da od njegovega vreščanja postaneš truden in se kmalu umakneš iz njegovega področja. Ni trajalo dolgo, da sem spoznal, da tudi jaz počnem vse to ali pa še več, da bi se zaščitil ali dosegel, kar želim.
Vir: Pozitivke.net
Izhodišče za pogovore 15. 8. 2016
"Tudi jaz mislim enako. Če te ljubi, ti bo ponudil zakon. Če te ne ljubi, pa te bo zavrnil, vendar obzirno, tako kot zna. Ne bo pa nespodobno položil roke nate. Ima svoje razloge, zakaj ni prišel k tebi, zato moraš ti k njemu. Jaz mislim, da je vreden tega tveganja, vreden je tega. Kaj praviš?"
Ruta je vstala in začela nemirno hoditi po njuni natrpani sobi. Zdelo se ji je, da stoji na robu globokega prepada, Naomi pa jo prosi, naj skoči vanj.
"Česa se bojiš, Ruta? Saj veš, da te nikoli ne bi zavestno izpostavil preziru. Se tako močno oklepaš svojega ponosa?"
Ob teh besedaj se je Ruti zazdelo, kako malenkostno se Naomi najbrž zdi njeno oklevanje. A njej se je misel na to, da bi šla k Boazu , se mu ponudila in ga prosila za zaščito zdela nevzdržna.
"Zaupaj mi, Ruta. Ne bi te izpostavljala njegovi zavrnitvi, če ne bi močno slutila, da te ima rad. Tvoja prihodnost je odvisna od tega, kako se boš odločila. Nekaj časa moli v ta namen, Išči Gospoda. Naj te vodi tako kot Deboro, ko je šla v bitko, ki je bila vnaprej izgubljena, vsaj tako se je zdelo. Boazovo srce ne more biti tako trdo, kot je trdih devetsto železnih vozov. Če je božja volja, da boš njegova, bo Bog gotovo premagal vse ovire."
Ruta se je sesedla ob steno, ker je noge niso več držale pokonci. V življenju je še ni bilo tako strah.
Iz knjige Na polju milosti avtorice Tesse Afshar
Izhodišče za pogovore 8. 8. 2016
Dve prijateljici sta se pogovarjali, ko je naenkrat ena potarnala: "Veš, zdi se mi, da ta fant, s katerim sva skupaj že dlje časa, ni pravi zame. Ampak ne morem in ne morem se prepričati, da bi ga zapustila. Tako dolgo sva že skupaj, imava celo goro spominov, sploh si ne predstavljam življenja brez njega. Rada ga imam."
Prijateljica ji je odgovorila: "Se mi je zdelo, da nekaj ne deluje v vajinem odnosu kot bi moralo. To sem opazila že nekaj časa nazaj. Verjamem pa, da je končati odnos zelo težko. Poglej pa z druge plati: če imaš tega fanta, ki ni pravi zate, tako rada, kako boš imela rada šele tistega, ki bo pravi zate!"
Franz Kafka je pripovedoval čudovito zgodbo o deklici, ki jo je nekega dne srečal v parku. Milo je jokala, ker je zgubila punčko, ki jo je prinesla s sabo. Kafka se je pogovoril z njo in postalo mu je jasno, da ne bo mogel najti igrače. Izvlekel je kos lista iz žepa in rekel deklici, da je punčka pustila sporočilo, preden je odšla. Prebral ji ga je:
"Najine majhne sobe ne prenesem več. Rada bi šla ven in si ogledala svet. Oglasila se ti bom, pošiljala ti bom sporočila in morda se bom nekega dne celo vrnila. Morda bom videti nekoliko drugačna, a to bo zato, ker se bom malo spremenila."
Deklica je prenehala jokati. Kafka jo je občasno srečeval na sprehodu v parku. Vedno ji je prebral sporočilo izgubljene prijateljice. Tedaj je že hiral zaradi tuberkuloze. Bil je mlad moški, a vedel je, da so mu dnevi šteti. Ko jo je zadnjič srečal v parku, je stežka dihal. Prinesel ji je drugo punčko.
Deklica ga je vprašala, kaj je prinesel, Kafka pa je odvrnil:
"Mislim, da se je malo spremenila, ali ne?"
"Ali je to Brigita?" je vprašala deklica.
Kafka je pokimal in rekel:
"Prišla je obenem s tem sporočilom. "
V sporočilu je pisalo:
"Prišla sem domov, da bi spet živela s tabo. V svetu je lepo, a doma je najlepše."
Nato ji je dal punčko, ki je imela v roki zvito sporočilce.
Deklica ni nikoli več videla Kafke, igrača pa je ostala njena najdragocenejša prijateljica. Ko je odrasla, je prebrala zvito sporočilce v punčkini roki:
"Vse, kar ljubiš, bo odšlo in se nato vrnilo, da bi te ljubilo drugače."
Izhodišče za pogovore 1. 8. 2016
Uslišana molitev
Prosil sem Boga, da mi odvzame ošabnost.
Bog pa je rekel: "Ne." Dejal je, da to ni njegova naloga, ampak da jo moram odložiti sam.
Prosil sem Boga, naj ozdravi mojega pohabljenega otroka.
Bog pa je rekel: "Ne." Dejal je, da je njegov duh zdrav, telo pa je samo nekaj minljivega.
Prosil sem Boga, naj mi da potrpežljivosti.
Bog pa je rekel: "Ne." Dejal je, da je potrpežljivost sad trpljenja. Ni podarjena, temveč si jo je treba pridobiti.
Prosil sem Boga, naj mi da srečo.
Bog pa je rekel: "Ne." Dejal je, da mi On daje svoj blagoslov, sreča pa je moja naloga.
Prosil sem Boga, naj mi prihrani bolečino.
Bog pa je rekel: "Ne." Dejal je, da nas trpljenje rešuje posvetnih skrbi in nas bliža Njemu.
Prosil sem Boga, naj mojega duha spodbuja k rasti.
Bog pa je rekel: "Ne." Dejal je, da moram rasti sam, On bo le obrezal veje, da bom bolje obrodil.
Prosil sem Boga, naj mi pomaga ljubiti druge, kakor On ljubi mene.
In Bog je rekel: "Ah, končno ti postaja jasno!"
Prosil sem za moč ...
In Bog mi je dal težave, da me utrdijo.
Prosil sem za modrost ...
In Bog mi je dal probleme, da jih rešim.
Prosil sem za pogum ...
In Bog mi je dal nevarnost, da jo premagam.
Prosil sem za ljubezen ...
In Bog mi je dal ljudi v stiski, da jim pomagam.
Prosil sem za usluge ...
In Bog mi je dal priložnosti.
Nisem dobil nič od tega, kar sem hotel ...
Dobil pa sem vse, kar sem potreboval.
Moja molitev je bila uslišana.
(Povzeto iz knjige Bruno Ferrero, Najlepši nasmeh.)
Izhodišče za pogovore 25. 7. 2016
V prejšnjem stoletju je neki turist iz Amerike precej plačal, da je obiskal znanega poljskega rabina. Presenečen je bil, ko je videl, da je rabinova hiša samo preprosta soba, polna knjig, z mizo in stolom. "Učitelj," ga je vprašal turist, "kje pa je tvoje pohištvo?" "In kje je tvoje?" mu je odgovoril rabin. "Moje?" je zmedeno vprašal Američan. "Jaz sem vendar tukaj samo na obisku. Na potovanju sem…" In rabin je odvrnil: "Jaz tudi."
Izhodišče za pogovore 18. 7. 2016
Živel je bogat človek, ki je rad delal dobro. Nekega dne je opazil, v kakšni revščini živi ubog tesar. Bogataš ga je poklical k sebi in mu zaupal gradnjo imenitne hiše. Rekel mu je, naj uporablja najboljše gradivo in povabi k delu najboljše mojstre. Sam odhaja na potovanje in upa, da bo hiša končana, ko se vrne.
Tesar je skoparil pri gradivu, delo zaupal nemarnim delavcem, ki jih je slabo plačeval, njihove napake pa je prekrival z oblogami in barvami.
Ko se je bogati mož vrnil, mu je tesar prinesel ključ od nove hiše. Bogataš pa mu je ključe vrnil in dejal:
"To hišo sem dal zgraditi zate. Poklanjam jo tebi in tvoji družini."
V prihodnjih letih je tesar močno obžaloval, ker je goljufal samega sebe.
"Ko bi bil vedel," si je govoril,"da hišo gradim zase!"
Izhodišče za pogovore 11. 7. 2016
Naj vam življenje ne polzi iz rok. Nesmiselno se je potem v pozni starosti zavedati tega, kar je bilo zamujeno, ker ste stvari nenehno nadzorovali, da ne bi bili prizadeti, saj potem boli. Ljudje smo zmotljivi, zato prizadenemo in smo ranjeni. Toda to je življenje in bolje je, da boli, kakor da ga nenehno nadzorujemo. Če smo pazniki svojega življenja, živimo v strogi disciplini, obvladanosti in med samimi dolžnostmi. Taki ljudje so zmeraj prvi v vsem, na njih se da zanesti, hkrati pa te lastnosti popolnoma zadušijo življenje v njih. Človek se ni več sposoben sprostiti, izgubil je "joie de vivre", veselje do življenja, kamor koli gre, ima s seboj termometer, termovko, dežni plašč in padalo. Od daleč gleda, kako se drugi vrtijo na vrtiljaku, in ne zna nabirati marjetic, ne zna plesati.
Varja Kališnik, polet.si
Izhodišče za pogovore 4. 7. 2016
Stari oče je nekoč, ko je govoril o jezi in zameri, rekel vnuku:
"V meni se bojujeta dva volkova. Enemu je ime Ljubezen, drugemu Bes. Oba sta močna in bojevala se bosta do smrti."
"Dedek, kateri bo zmagal?", je vprašal fant.
"Tisti, ki ga bom hranil.", je odgovoril ded.
Stara indijanska zgodba
Izhodišče za pogovore 27. 6. 2016
Znana je legenda o možu, ki se je izgubil v puščavi in je umiral od žeje. S težavo se je vlekel naprej, dokler ni prišel do zapuščene hiše. Pred podirajočo se, zapuščeno, od vremena močno načeto bajto, brez šip, je stal vodnjak z ročno črpalko (štirno). Mož se je privlekel do njega in začel mrzlično črpati. A iz vodnjaka ni pritekla niti kapljica vode. Šele potem je zraven njega opazil zamašen vrč, na njem pa sporočilo:
"Najprej moraš v štirno natočiti nekaj vode, prijatelj.
P.S.: Preden odideš, spet napolni vrč."
Izvlekel je zamašek in videl, da je vrč poln vode.
Naj zdaj to vodo zlije v štirno? Kaj pa, če vseeno ne bo delovala? Izgubil bi še to vodo. Če popije vodo iz vrča, zagotovo ne bo umrl od žeje. Ali pa naj uboga ta navodila, napisana na vrču in zlije vodo v zarjavelo štirno?
Nekaj mu je reklo, naj vendarle uboga nasvet in sprejme to tvegano odločitev. Uspel je zliti vso vodo iz vrča v staro, zarjavelo štirno, potem pa je spet začel divje črpati. In kmalu je na plano privrela voda! Dobil jo je dovolj, da se je dobro odžejal. Nato je spet napolnil vrč, ga začepil in pod napisano navodilo dopisal:
"Verjemite, resnično deluje. A najprej moraš dati vse, kar imaš, da potem dobiš nazaj."
Izhodišče za pogovore 20. 6. 2016
Dobri Bog se je odločil, da bo ustvaril… mamo. Že šest dni se je trudil, ko je mimo prišel angel in mu rekel: "S to tukaj pa izgubljaš čas, a?"
Bog pa: "Že, že, toda ali si prebral zahteve v naročilu? Morala bi biti pralna, vendar ne iz plastike… imeti bi morala 180 gibljivih delov, katere bi bilo možno po potrebi zamenjati… delati bi morala ob kavi in ob ostankih hrane od prejšnjega dne… znati bi morala dati poljubček, ki bi ozdravil vse, od polomljene noge do razočaranja v ljubezni… in imeti bi morala šest parov rok."
Angel je zmajal z glavo in nejeverno odvrnil: "Šest parov?"
"Resnična težava pa ni v rokah," je rekel dobri Bog, "ampak v treh parih oči, ki naj bi jih imela mama."
"Toliko?"
Bog je prikimal: "En par zato, da vidi skoz vrata, ko vpraša: Kaj delate tam notri, otroci?, čeprav pozna odgovor. Drugi par naj bi imela na glavi zadaj, da bi videla tisto, česar ji ni treba videti, kar pa mora kljub temu vedeti. Tretji par pa zato, da bi mirno rekla sinu, ki se je znašel v težavah: razumem in rada te imam."
"Gospod, pojdi spat," ga je angel nežno objel. "Jutri je nov…"
"Ne morem," je odgovoril Gospod. "Sedaj sem že skoraj končal. Imam osebo, ki se sama ozdravi, če je bolna, ki zmore pripraviti kosilo za šest oseb iz pol kilograma mletega mesa in ki ji njen dveletni otrok, medtem ko ga umiva, da mir."
Angel si je počasi in z zanimanjem ogledal model matere. "Preveč je nežna," je končno zavzdihnil.
"Je pa vzdržljiva!" je vneto pripomnil Gospod. "Ti si sploh ne moreš predstavljati, kaj mama zmore narediti ali prenesti."
"Zna misliti?"
"Ne samo to; razum zna najbolje izkoristiti, tako da najde zmeraj najboljšo rešitev," je dejal Gospod.
Tedaj se je angel priklonil modelu matere in ji pobožal lice. "Tukaj se je nekaj izgubilo," je pokazal.
"Nič se ni izgubilo," ga je popravil Gospod. "To je solza."
"Čemu pa služi?"
"Izraža veselje, žalost, razočaranje, bolečino, osamljenost in ponos."
"Ti si pravi genij!" je vzkliknil angel.
Malce otožen je Bog dodal: Če naj povem po resnici: solze niso bile v mojem načrtu."
(Vir: Bruno Ferrero: Zgodbe iz puščave. Ljubljana: Salve, 1998. Zbirka Knjižice 147.)
Izhodišče za pogovore 13. 6. 2016
V mislih imam gospo Živčec, ki je umrla pred nekaj meseci. Prav osupljivo je, kako je njena družina od tedaj vedra. Upadel pogled je izginil z obraza njenega moža, spet se smeje. Mlajši deček, ki sem ga vedno imel za zagrenjeno, sitno malo bitje, se je izkazal za čisto človeškega. Starejši, ki je bil komaj kdaj doma, razen ko je bil v postelji, je zdaj skoraj zmeraj tam in je pričel preurejati vrt. Deklica, ki naj bi bila "krhka" (čeprav nisem nikoli izvedel, kakšne težave naj bi imela), zdaj obiskuje ure jahanja, kar nekoč ni prišlo v poštev, pleše vso noč in igra tenis po mili volji. Celo pes, ki ni nikoli smel ven brez povodca, je zdaj dobro znani član Kandelabrske druščine na njihovi ulici.
Gospa Živčec je pogosto govorila, da živi za svojo družino. In to ni bilo neresnično. Vsi v soseščini so to vedeli. "Živi za družino," so govorili, "kakšna žena in mati!" Vse je oprala sama, res je, da je to opravila slabo in da bi si lahko privoščili pranje perila v pralnici; pogosto so jo tudi prosili, naj tega ne počne. A je počela prav to. Vedno je bilo na mizi toplo kosilo za tiste, ki so bili doma, in vedno topel obrok zvečer (celo sredi poletja). Ugovarjali so skoraj s solzami v očeh (in po resnici), da imajo radi hladne obroke. Nič se ni spremenilo. Živela je za družino. Vedno je bila pokonci, da ti je "izrekla dobrodošlico", če si ponoči ostal dolgo zunaj - dve ali tri zjutraj, ni bilo pomembno, vedno si našel slaboten, bled obraz, ki te je pričakoval, kot nema obtožba. Kar je seveda pomenilo, če si imel količkaj spodobnosti, da prav pogosto nisi mogel iti ven. Vedno je tudi izdelovala stvari; po lastni oceni (sam o tem ne morem soditi) je bila odlična ljubiteljska šivilja in izjemna pletilja. In seveda si moral, če nisi bil brezsrčna surovina, te stvari tudi nositi. (Vikar mi pravi, da od njene smrti prispevki te družine za "dobrodelni sejem ročnih del" presegajo prispevke vseh drugih faranov skupaj.) In potem je tukaj še njena skrb za njihovo zdravje! Celotno breme hčerkine "krhkosti" je nosila sama. Zdravnik - stari prijatelj, nikdar v okviru zdravstvenega zavarovanja - ni smel nikoli govoriti s pacientko. Po kar najkrajšem pregledu ga je mati odvedla v drugo sobo. Deklica ni smela imeti skrbi, nobene odgovornosti za lastno zdravje. Le ljubečo skrb, božanje, posebno hrano, obupna krepčilna vina in zajtrk v postelji. Kajti gospa Živčec je, kot je pogosto dejala, "garala kot črna živina" za družino. Niso je mogli ustaviti. Prav tako pa niso mogli, saj so bili spodobni ljudje, samo sedeti in jo opazovati pri delu. Morali so pomagati. Res, ves čas so morali pomagati. Se pravi: zanjo so počeli reči, da bi ji pomagali zanje početi reči, ki jih sploh niso hoteli. Kar pa zadeva ljubega psa, je bil zanjo, tako je govorila, "ravno takšen kot eden od otrok". Pravzaprav je bil enemu od njih podoben toliko, kot ji ga je uspelo narediti. A ker pes ni imel pomislekov, se mu je godilo precej bolje kot družini, in čeprav ga je pregledoval veterinar, je bil na dieti in pod budnim nadzorom, je kljub temu včasih našel način, da je prišel do smetnjaka ali sosedovega psa.
Vikar pravi, da je gospa Živčec zdaj našla svoj mir. Upajmo, da res. Zagotovo je zdaj našla svoj mir njena družina.
C.S. Lewis: Štiri ljubezni
Izhodišče za pogovore 6. 6. 2016
Zgodilo se je v New Yorku v Ameriki. Med velikimi nebotičniki se je na vogalu neke ulice znašel osemletni deček. Bilo je jasno jutro in prav na to mesto je takrat posijalo sonce. Deček je imel v roki ogledalce in je sončne žarke preusmerjal nekam visoko v stolpnico. Pristopil je starejši gospod in kar strogo prijel fanta, rekoč:"Kaj pa počneš tukaj, ali nekomu nagajaš?" Deček se je ustrašil, vendar je vseeno povedal:"Vidite tisto okno v 5. nadstropju? V tisto sobo nikoli ne posveti sonce. Moj bratec pa je že dolgo priklenjen na posteljo. Zato mu takole pošljem vsaj kakšen sončni žarek.
NE ZAMUDITE
