NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

nedelja 31-mar
  • Razširjeni vid

  • ponedeljek 01-apr
  • Spekter. 70 let Zbirke UGM

  • sreda 03-apr
  • 22. PRO PR konferenca: vodenje v komunikaciji
  • Znebite se svojih starih telefonov in tablic
  • Med naravo in kulturo

  • sobota 06-apr
  • Veganski golaž na Čistilni akciji ČS Polje

  • nedelja 07-apr
  • Polna luna

  • sreda 10-apr
  • Človek in čas

  • petek 12-apr
  • Mikis Theodorakis: Grk Zorba

  • nedelja 14-apr
  • Razširjeni vid

  • sreda 17-apr
  • Znanja in veščine za uspešno vodenje prostovoljcev
  • Razstava interspace

  • petek 19-apr
  • Ingmar Bergman: Prizori iz zakonskega življenja

  • sobota 20-apr
  • Plečnikova Lectarija

  • sreda 24-apr
  • Zoh Amba »Bhakti«

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


     www.pozitivke.net dogodek 


    Pogovori, Kockamodrosti.si


     PREDSTAVLJAMO  
     

     AKCIJA  
     

    Kdaj:
    ponedeljek, 19. september 2016 @ 17:30 CEST - 19:30 CEST
    Vrsta dogodka:
    Kje:
    Zavod živi na polno, Kongresni trg 14, Ljubljana.     


    Opis:

    Pogovori, Kockamodrosti.si

    Prisrčno vabljeni na pogovore v živo, ki so vsak ponedeljek od 17.30 do 19.30. Dobrodošli so ljudje vseh starosti, slojev in nazorov.

    Teme pogovorov so vzete iz vsakdanjega življenja, povabimo tudi goste, ne manjka humorja. Gre za družabno srečanje, katerega bistvo je živ stik med ljudmi, ko neznanci lahko postanejo znanci in prijatelji. Naše druženje je vsakič zelo prijetno!

    Pogovori potekajo v okviru projekta Kocka modrosti. Več informacij je:

    Uvodno izhodišče za pogovore temelji na izbranem - vsakič drugem
    - utrinku, odlomku ali zgodbi. V drugem delu dogodek sledi izbranemu metu kocke modrosti.


    V nadaljevanju je nekaj primerov uvodnih izhodišče s pogovorov v preteklih tednih.

    Izhodišče za pogovore 12. 9. 2016

    Pravočasno in odkrito se pogovorimo

    Spominjam se znanca, ki je bil sveže poročen in njegova mama se je vedno poskušala vmešavati v njegov zakon. To ga je zelo jezilo, prav tako tudi njegovo ženo. Rekel je mami :" Veš mama, če bi bili na potapljajoči se ladji mi trije, ti, moja žena in jaz, in bi imel na izbiro, da z rešilnim čolnom rešim poleg sebe samo še eno osebo, bi prav gotovo izbral ženo, ne tebe". Mama je osupnila, a je od takrat naprej pustila zakonca pri miru.

    V življenju se pogosto znajdemo v takšni situaciji. Ni nujno, da gre vedno za mamo in ženo.. Če bi se znali pravočasno in odkrito pogovarjati, bi lahko preprečili marsikaj hudega. Žal se nismo navajeni odkrito pogovarjati. Tega se že kot otroci nismo učili. Raje molčimo, da ne bi koga prizadeli. Potem pa se zgodi, da mnogi zaradi tega molka še bolj trpijo. Res ni druge poti kot ta, da se naučimo odkrito pogovarjati.

    Dr Metka Klevišar

    Izhodišče za pogovore 5. 9. 2016

    Nekoč je živel kralj, ki je imel štiri žene. 

    Četrto ženo je najbolj ljubil in jo krasil z dragocenostmi ter gostil z najboljšimi slaščicami. Dajal ji je samo najboljše.

    Ljubil je tudi tretjo ženo in jo je vedno razkazoval v sosednjih kraljestvih. Vendar se je bal, da ga bo nekega dne zapustila in odšla z drugim.

    Ljubil je tudi drugo ženo. Bila je njegova zaupnica, vedno prijazna, pozorna in potrpežljiva. Vedno, ko se je soočal s problemom, ji je lahko zaupal in ona mu je pomagala prebroditi težke čase.

    Prva žena je bila vdana družabnica in je ogromno doprinesla h blagostanju njegovega kraljestva. Vendar prve žene ni ljubil. Čeprav ga je ona globoko ljubila, se nanjo ni oziral.

    Nekega dne je kralj zbolel in vedel je, da se bliža njegov konec.(tako se začne). Razmišljal je o svojem razkošnem življenju in osupnjeno ugotovil: "Imam štiri žene,vendar, ko bom umrl, bom popolnoma sam."

    Četrto ženo vpraša:"Najbolj sem te ljubil, te obdarjal z najboljšimi oblekami in ti izkazoval pozornost."Sedaj, ko umiram, ali boš šla z mano in mi delala družbo?" 
    "Ni govora!" je odgovorila četrta žena in odšla brez besed. Njen odgovor je zarezal kot oster nož v njegovo srce.

    Žalostni kralj vpraša tretjo ženo: "Vse življenje sem te ljubil." Sedaj ko umiram, ali boš šla z mano in mi delala družbo?"
    "Ne", je odgovorila tretja žena. "Življenje je predobro. Ko boš umrl, se bom ponovno poročila."

    Potem je vprašal drugo ženo: "Vedno sem se obračal nate in vedno si mi pomagala. "Ko bom umrl,ali boš šla z mano in mi delala družbo?" "Žal mi je, tokrat ti ne morem pomagati. Kar lahko storim je, da te pokopljem."  Njen odgovor je kralja zadel kot puščica.

    Potem je zaslišal glas: "Šla bom s tabo in ti sledila kamor koli boš šel." Kralj se je ozrl in pred njim je stala njegova prva žena. Bila je suha od podhranjenosti in zapuščena. "Ko sem imel priliko, bi moral bolj skrbeti zate," reče z veliko bridkostjo kralj.

    Sedaj pa sledi tole: V resnici imamo vsi v življenju štiri žene.

    Naša četrta žena je naše telo. Ne glede na to, koliko napora vložimo v nego in skrb za telo, nas bo zapustilo, ko bomo umrli.

    Naša tretja žena so posest, položaj in bogastvo. Ko umremo, ga podedujejo drugi.

    Naša druga žena so družina in prijatelji. Ne glede na to, koliko so nas ljubili, z nami bodo ostali samo do groba.

    In naša prva žena je naša duša. Mnogokrat zapostavljena v težnji po pridobivanju bogastva, moči in užitkov. Vendar je duša edina, ki nam bo sledila, kamorkoli bomo šli.

    Vir: Pozitivke.net, Neznani avtor

    Izhodišče za pogovore 29. 8. 2016

    Zaljubljena zgodba županovega sina: Butalski župan je imel sina, poznalo se je sinu, kakšnega je rodu. Ime mu je bilo vsak dan Jakec, ob nedeljah Jakopé.

    Pa je bila nedelja in je šel Jakopé v sosednje Tepanjce pokušat, kakšen kruh pekó tamkaj. Sredi poti je stala graščina — hišam, ki so zidane v nadstropja, pravijo Butalci graščine, ljudje v graščinah so jim vsi vprek grofje. Pa je sedela pred graščino mlada grofica, lepa je bila kakor milijon petelinov in še ljubo sonce ni moglo drugače, nego je kar plametelo od ljubezni, in je imela grofica razpet rdeč sončnik, da se je branila njegovih poljubov.

    Kaj tako lepega Jakopé še ni videl vse žive dni in se je ob tem pogledu vnelo srce tudi njemu in ni odslej zamudil nobene nedelje, da ne bi prišel mimo, in še je dejal, tudi za naprej da je ne bo, razen če bi se usipala iz oblakov zabeljena kaša — zabeljena kaša preživo škoduje obleki.

    Pa je mimo prihajal Jakopé nedeljo za nedeljo in je včasi videl prelepo grofico, včasi je videl njeno sestro, včasi njuno mojškro, pa je zalegla njegovemu srcu ta kakor ona, ker jih ni ločil, rdeče sončnike pa so imele vse tri.

    Tako je hrepenel sedem dolgih let in bi bil od samega hrepenenja shujšal nič koliko, ako mu ne bi bila jed dišala tako neusmiljeno, a je bilo jedi, hvala Bogu, dovolj pri hiši.

    V osmem letu pa se je zgodilo, da je Jakopé prelepo grofico srečal sredi v Tepanjcah, namenjena je bila v cerkev. Kočija pa je čakala kraj ceste.

    Prevzelo je Jakopeta in je stopil pred njo in dejal: "Precartana grofica, kaj vam povem: jaz sem županov Jakopé — že sedem let, osmega pol hrepenim za vami!"

    Pa ga je pomerila grofica od glave do tal in morebiti niti ni bila grofica, nego je bila le njena sestra ali njena mojškra, rdeči sončnik pa je imela, in je dejala: "Butalo iz Butal, kdo ti je dovolil, hrepeneti za menoj! Poberi se mi z luči!"

    Vzdihnil je Jakopé: "Joj meni nesrečniku, zakaj sem ji razodel, da hrepenim za njo. Če bi bil molčal, lahko bi hrepenel za njo še sedem let!"

    Fran Miličinski, Butalci.

    Izhodišče za pogovore 22. 8. 2016

    Danes zjutraj mi je pater John razlagal, da ptič deževnik zavaja tako, da hlini ranjenost, da bi odvrnil pozornost od jajc, ki jih nese kar na pesku. Čudovito. Kakšno orožje! Kolikokrat sem iskal usmiljenja za nestvaren problem, da bi odvrnil pozornost ljudi od tega, česar jim ne bi rad pokazal.

    Včasih se mi zdi, da ima vsaka ptica enega mojih obrambnih mehanizmov. Ameriški škorec leže jajca v gnezdu kake druge ptice, da mu ni treba valiti, baltimorski kobilar oponaša glasove nevarnejših ptic, da bi odgnal sovražnike, in neka vrsta kosa ti tako vrešči nad glavo, da od njegovega vreščanja postaneš truden in se kmalu umakneš iz njegovega področja. Ni trajalo dolgo, da sem spoznal, da tudi jaz počnem vse to ali pa še več, da bi se zaščitil ali dosegel, kar želim.

    Vir: Pozitivke.net

    Izhodišče za pogovore 15. 8. 2016

    "Tudi jaz mislim enako. Če te ljubi, ti bo ponudil zakon. Če te ne ljubi, pa te bo zavrnil, vendar obzirno, tako kot zna. Ne bo pa nespodobno položil roke nate. Ima svoje razloge, zakaj ni prišel k tebi, zato moraš ti k njemu. Jaz mislim, da je vreden tega tveganja, vreden je tega. Kaj praviš?"

    Ruta je vstala in začela nemirno hoditi po njuni natrpani sobi. Zdelo se ji je, da stoji na robu globokega prepada, Naomi pa jo prosi, naj skoči vanj.

    "Česa se bojiš, Ruta? Saj veš, da te nikoli ne bi zavestno izpostavil preziru. Se tako močno oklepaš svojega ponosa?"

    Ob teh besedaj se je Ruti zazdelo, kako malenkostno se Naomi najbrž zdi njeno oklevanje. A njej se je misel na to, da bi šla k Boazu , se mu ponudila in ga prosila za zaščito zdela nevzdržna.

    "Zaupaj mi, Ruta. Ne bi te izpostavljala njegovi zavrnitvi, če ne bi močno slutila, da te ima rad. Tvoja prihodnost je odvisna od tega, kako se boš odločila. Nekaj časa moli v ta namen, Išči Gospoda. Naj te vodi tako kot Deboro, ko je šla v bitko, ki je bila vnaprej izgubljena, vsaj tako se je zdelo. Boazovo srce ne more biti tako trdo, kot je trdih devetsto železnih vozov. Če je božja volja, da boš njegova, bo Bog gotovo premagal vse ovire."

    Ruta se je sesedla ob steno, ker je noge niso več držale pokonci. V življenju je še ni bilo tako strah.

    Iz knjige Na polju milosti avtorice Tesse Afshar

    Izhodišče za pogovore 8. 8. 2016

    Dve prijateljici sta se pogovarjali, ko je naenkrat ena potarnala: "Veš, zdi se mi, da ta fant, s katerim sva skupaj že dlje časa, ni pravi zame. Ampak ne morem in ne morem se prepričati, da bi ga zapustila. Tako dolgo sva že skupaj, imava celo goro spominov, sploh si ne predstavljam življenja brez njega. Rada ga imam."
    Prijateljica ji je odgovorila: "Se mi je zdelo, da nekaj ne deluje v vajinem odnosu kot bi moralo. To sem opazila že nekaj časa nazaj. Verjamem pa, da je končati odnos zelo težko. Poglej pa z druge plati: če imaš tega fanta, ki ni pravi zate, tako rada, kako boš imela rada šele tistega, ki bo pravi zate!"

    Franz Kafka je pripovedoval čudovito zgodbo o deklici, ki jo je nekega dne srečal v parku. Milo je jokala, ker je zgubila punčko, ki jo je prinesla s sabo. Kafka se je pogovoril z njo in postalo mu je jasno, da ne bo mogel najti igrače. Izvlekel je kos lista iz žepa in rekel deklici, da je punčka pustila sporočilo, preden je odšla. Prebral ji ga je:

    "Najine majhne sobe ne prenesem več. Rada bi šla ven in si ogledala svet. Oglasila se ti bom, pošiljala ti bom sporočila in morda se bom nekega dne celo vrnila. Morda bom videti nekoliko drugačna, a to bo zato, ker se bom malo spremenila."

    Deklica je prenehala jokati. Kafka jo je občasno srečeval na sprehodu v parku. Vedno ji je prebral sporočilo izgubljene prijateljice. Tedaj je že hiral zaradi tuberkuloze. Bil je mlad moški, a vedel je, da so mu dnevi šteti. Ko jo je zadnjič srečal v parku, je stežka dihal. Prinesel ji je drugo punčko.

    Deklica ga je vprašala, kaj je prinesel, Kafka pa je odvrnil:

    "Mislim, da se je malo spremenila, ali ne?"

    "Ali je to Brigita?" je vprašala deklica.

    Kafka je pokimal in rekel:

    "Prišla je obenem s tem sporočilom. "

    V sporočilu je pisalo:

    "Prišla sem domov, da bi spet živela s tabo. V svetu je lepo, a doma je najlepše."

    Nato ji je dal punčko, ki je imela v roki zvito sporočilce.

    Deklica ni nikoli več videla Kafke, igrača pa je ostala njena najdragocenejša prijateljica. Ko je odrasla, je prebrala zvito sporočilce v punčkini roki:

    "Vse, kar ljubiš, bo odšlo in se nato vrnilo, da bi te ljubilo drugače."

    Izhodišče za pogovore 1. 8. 2016

    Uslišana molitev

    Prosil sem Boga, da mi odvzame ošabnost.
            Bog pa je rekel: "Ne." Dejal je, da to ni njegova naloga, ampak da jo moram odložiti sam.
    Prosil sem Boga, naj ozdravi mojega pohabljenega otroka.
            Bog pa je rekel: "Ne." Dejal je, da je njegov duh zdrav, telo pa je samo nekaj minljivega.
    Prosil sem Boga, naj mi da potrpežljivosti.
            Bog pa je rekel: "Ne." Dejal je, da je potrpežljivost sad trpljenja. Ni podarjena, temveč si jo je treba pridobiti.
    Prosil sem Boga, naj mi da srečo.
            Bog pa je rekel: "Ne." Dejal je, da mi On daje svoj blagoslov, sreča pa je moja naloga.
    Prosil sem Boga, naj mi prihrani bolečino.
            Bog pa je rekel: "Ne." Dejal je, da nas trpljenje rešuje posvetnih skrbi in nas bliža Njemu.
    Prosil sem Boga, naj mojega duha spodbuja k rasti.
            Bog pa je rekel: "Ne." Dejal je, da moram rasti sam, On bo le obrezal veje, da bom bolje obrodil.
    Prosil sem Boga, naj mi pomaga ljubiti druge, kakor On ljubi mene.
            In Bog je rekel: "Ah, končno ti postaja jasno!"
    Prosil sem za moč ...
            In Bog mi je dal težave, da me utrdijo.
    Prosil sem za modrost ...
            In Bog mi je dal probleme, da jih rešim.
    Prosil sem za pogum ...
            In Bog mi je dal nevarnost, da jo premagam.
    Prosil sem za ljubezen ...
            In Bog mi je dal ljudi v stiski, da jim pomagam.
    Prosil sem za usluge ...
            In Bog mi je dal priložnosti.
    Nisem dobil nič od tega, kar sem hotel ...
            Dobil pa sem vse, kar sem potreboval.

    Moja molitev je bila uslišana.
    (Povzeto iz knjige Bruno Ferrero, Najlepši nasmeh.)

    Izhodišče za pogovore 25. 7. 2016

    V prejšnjem stoletju je neki turist iz Amerike precej plačal, da je obiskal znanega poljskega rabina. Presenečen je bil, ko je videl, da je rabinova hiša samo preprosta soba, polna knjig, z mizo in stolom. "Učitelj," ga je vprašal turist, "kje pa je tvoje pohištvo?" "In kje je tvoje?" mu je odgovoril rabin. "Moje?" je zmedeno vprašal Američan. "Jaz sem vendar tukaj samo na obisku. Na potovanju sem…" In rabin je odvrnil: "Jaz tudi." 

    Izhodišče za pogovore 18. 7. 2016

    Živel je bogat človek, ki je rad delal dobro. Nekega dne je opazil, v kakšni revščini živi ubog tesar. Bogataš ga je poklical k sebi in mu zaupal gradnjo imenitne hiše. Rekel mu je, naj uporablja najboljše gradivo in povabi k delu najboljše mojstre. Sam odhaja na potovanje in upa, da bo hiša končana, ko se vrne.

    Tesar je skoparil pri gradivu, delo zaupal nemarnim delavcem, ki jih je slabo plačeval, njihove napake pa je prekrival z oblogami in barvami.

    Ko se je bogati mož vrnil, mu je tesar prinesel ključ od nove hiše. Bogataš pa mu je ključe vrnil in dejal:

    "To hišo sem dal zgraditi zate. Poklanjam jo tebi in tvoji družini."

    V prihodnjih letih je tesar močno obžaloval, ker je goljufal samega sebe.

    "Ko bi bil vedel," si je govoril,"da hišo gradim zase!"

    Izhodišče za pogovore 11. 7. 2016

    Naj vam življenje ne polzi iz rok. Nesmiselno se je potem v pozni starosti zavedati tega, kar je bilo zamujeno, ker ste stvari nenehno nadzorovali, da ne bi bili prizadeti, saj potem boli. Ljudje smo zmotljivi, zato prizadenemo in smo ranjeni. Toda to je življenje in bolje je, da boli, kakor da ga nenehno nadzorujemo. Če smo pazniki svojega življenja, živimo v strogi disciplini, obvladanosti in med samimi dolžnostmi. Taki ljudje so zmeraj prvi v vsem, na njih se da zanesti, hkrati pa te lastnosti popolnoma zadušijo življenje v njih. Človek se ni več sposoben sprostiti, izgubil je "joie de vivre", veselje do življenja, kamor koli gre, ima s seboj termometer, termovko, dežni plašč in padalo. Od daleč gleda, kako se drugi vrtijo na vrtiljaku, in ne zna nabirati marjetic, ne zna plesati.

    Varja Kališnik, polet.si

    Izhodišče za pogovore 4. 7. 2016

    Stari oče je nekoč, ko je govoril o jezi in zameri, rekel vnuku:
    "V meni se bojujeta dva volkova. Enemu je ime Ljubezen, drugemu Bes. Oba sta močna in bojevala se bosta do smrti."
    "Dedek, kateri bo zmagal?", je vprašal fant.
    "Tisti, ki ga bom hranil.", je odgovoril ded.

    Stara indijanska zgodba

    Izhodišče za pogovore 27. 6. 2016

    Znana je legenda o možu, ki se je izgubil v puščavi in je umiral od žeje. S težavo se je vlekel naprej, dokler ni prišel do zapuščene hiše. Pred podirajočo se, zapuščeno, od vremena močno načeto bajto, brez šip, je stal vodnjak z ročno črpalko (štirno). Mož se je privlekel do njega in začel mrzlično črpati. A iz vodnjaka ni pritekla niti kapljica vode. Šele potem je zraven njega opazil zamašen vrč, na njem pa sporočilo:

    "Najprej moraš v štirno natočiti nekaj vode, prijatelj.
    P.S.: Preden odideš, spet napolni vrč."

    Izvlekel je zamašek in videl, da je vrč poln vode.

    Naj zdaj to vodo zlije v štirno? Kaj pa, če vseeno ne bo delovala? Izgubil bi še to vodo. Če popije vodo iz vrča, zagotovo ne bo umrl od žeje. Ali pa naj uboga ta navodila, napisana na vrču in zlije vodo v zarjavelo štirno?

    Nekaj mu je reklo, naj vendarle uboga nasvet in sprejme to tvegano odločitev. Uspel je zliti vso vodo iz vrča v staro, zarjavelo štirno, potem pa je spet začel divje črpati. In kmalu je na plano privrela voda! Dobil jo je dovolj, da se je dobro odžejal. Nato je spet napolnil vrč, ga začepil in pod napisano navodilo dopisal:

    "Verjemite, resnično deluje. A najprej moraš dati vse, kar imaš, da potem dobiš nazaj."

     Izhodišče za pogovore 20. 6. 2016

    Dobri Bog se je odločil, da bo ustvaril… mamo. Že šest dni se je trudil, ko je mimo prišel angel in mu rekel: "S to tukaj pa izgubljaš čas, a?"

    Bog pa: "Že, že, toda ali si prebral zahteve v naročilu? Morala bi biti pralna, vendar ne iz plastike… imeti bi morala 180 gibljivih delov, katere bi bilo možno po potrebi zamenjati… delati bi morala ob kavi in ob ostankih hrane od prejšnjega dne… znati bi morala dati poljubček, ki bi ozdravil vse, od polomljene noge do razočaranja v ljubezni… in imeti bi morala šest parov rok."

    Angel je zmajal z glavo in nejeverno odvrnil: "Šest parov?"

    "Resnična težava pa ni v rokah," je rekel dobri Bog, "ampak v treh parih oči, ki naj bi jih imela mama."

    "Toliko?"

    Bog je prikimal: "En par zato, da vidi skoz vrata, ko vpraša: Kaj delate tam notri, otroci?, čeprav pozna odgovor. Drugi par naj bi imela na glavi zadaj, da bi videla tisto, česar ji ni treba videti, kar pa mora kljub temu vedeti. Tretji par pa zato, da bi mirno rekla sinu, ki se je znašel v težavah: razumem in rada te imam."

    "Gospod, pojdi spat," ga je angel nežno objel. "Jutri je nov…"

    "Ne morem," je odgovoril Gospod. "Sedaj sem že skoraj končal. Imam osebo, ki se sama ozdravi, če je bolna, ki zmore pripraviti kosilo za šest oseb iz pol kilograma mletega mesa in ki ji njen dveletni otrok, medtem ko ga umiva, da mir."

    Angel si je počasi in z zanimanjem ogledal model matere. "Preveč je nežna," je končno zavzdihnil.

    "Je pa vzdržljiva!" je vneto pripomnil Gospod. "Ti si sploh ne moreš predstavljati, kaj mama zmore narediti ali prenesti."

    "Zna misliti?"

    "Ne samo to; razum zna najbolje izkoristiti, tako da najde zmeraj najboljšo rešitev," je dejal Gospod.

    Tedaj se je angel priklonil modelu matere in ji pobožal lice. "Tukaj se je nekaj izgubilo," je pokazal.

    "Nič se ni izgubilo," ga je popravil Gospod. "To je solza."

    "Čemu pa služi?"

    "Izraža veselje, žalost, razočaranje, bolečino, osamljenost in ponos."

    "Ti si pravi genij!" je vzkliknil angel.

    Malce otožen je Bog dodal: Če naj povem po resnici: solze niso bile v mojem načrtu."

    (Vir: Bruno Ferrero: Zgodbe iz puščave. Ljubljana: Salve, 1998. Zbirka Knjižice 147.)

    Izhodišče za pogovore 13. 6. 2016

    V mislih imam gospo Živčec, ki je umrla pred nekaj meseci. Prav osupljivo je, kako je njena družina od tedaj vedra. Upadel pogled je izginil z obraza njenega moža, spet se smeje. Mlajši deček, ki sem ga vedno imel za zagrenjeno, sitno malo bitje, se je izkazal za čisto človeškega. Starejši, ki je bil komaj kdaj doma, razen ko je bil v postelji, je zdaj skoraj zmeraj tam in je pričel preurejati vrt. Deklica, ki naj bi bila "krhka" (čeprav nisem nikoli izvedel, kakšne težave naj bi imela), zdaj obiskuje ure jahanja, kar nekoč ni prišlo v poštev, pleše vso noč in igra tenis po mili volji. Celo pes, ki ni nikoli smel ven brez povodca, je zdaj dobro znani član Kandelabrske druščine na njihovi ulici.

    Gospa Živčec je pogosto govorila, da živi za svojo družino. In to ni bilo neresnično. Vsi v soseščini so to vedeli. "Živi za družino," so govorili, "kakšna žena in mati!" Vse je oprala sama, res je, da je to opravila slabo in da bi si lahko privoščili pranje perila v pralnici; pogosto so jo tudi prosili, naj tega ne počne. A je počela prav to. Vedno je bilo na mizi toplo kosilo za tiste, ki so bili doma, in vedno topel obrok zvečer (celo sredi poletja). Ugovarjali so skoraj s solzami v očeh (in po resnici), da imajo radi hladne obroke. Nič se ni spremenilo. Živela je za družino. Vedno je bila pokonci, da ti je "izrekla dobrodošlico", če si ponoči ostal dolgo zunaj - dve ali tri zjutraj, ni bilo pomembno, vedno si našel slaboten, bled obraz, ki te je pričakoval, kot nema obtožba. Kar je seveda pomenilo, če si imel količkaj spodobnosti, da prav pogosto nisi mogel iti ven. Vedno je tudi izdelovala stvari; po lastni oceni (sam o tem ne morem soditi) je bila odlična ljubiteljska šivilja in izjemna pletilja. In seveda si moral, če nisi bil brezsrčna surovina, te stvari tudi nositi. (Vikar mi pravi, da od njene smrti prispevki te družine za "dobrodelni sejem ročnih del" presegajo prispevke vseh drugih faranov skupaj.) In potem je tukaj še njena skrb za njihovo zdravje! Celotno breme hčerkine "krhkosti" je nosila sama. Zdravnik - stari prijatelj, nikdar v okviru zdravstvenega zavarovanja - ni smel nikoli govoriti s pacientko. Po kar najkrajšem pregledu ga je mati odvedla v drugo sobo. Deklica ni smela imeti skrbi, nobene odgovornosti za lastno zdravje. Le ljubečo skrb, božanje, posebno hrano, obupna krepčilna vina in zajtrk v postelji. Kajti gospa Živčec je, kot je pogosto dejala, "garala kot črna živina" za družino. Niso je mogli ustaviti. Prav tako pa niso mogli, saj so bili spodobni ljudje, samo sedeti in jo opazovati pri delu. Morali so pomagati. Res, ves čas so morali pomagati. Se pravi: zanjo so počeli reči, da bi ji pomagali zanje početi reči, ki jih sploh niso hoteli. Kar pa zadeva ljubega psa, je bil zanjo, tako je govorila, "ravno takšen kot eden od otrok". Pravzaprav je bil enemu od njih podoben toliko, kot ji ga je uspelo narediti. A ker pes ni imel pomislekov, se mu je godilo precej bolje kot družini, in čeprav ga je pregledoval veterinar, je bil na dieti in pod budnim nadzorom, je kljub temu včasih našel način, da je prišel do smetnjaka ali sosedovega psa.

    Vikar pravi, da je gospa Živčec zdaj našla svoj mir. Upajmo, da res. Zagotovo je zdaj našla svoj mir njena družina.

    C.S. Lewis: Štiri ljubezni

    Izhodišče za pogovore 6. 6. 2016

    Zgodilo se je v New Yorku v Ameriki. Med velikimi nebotičniki se je na vogalu neke ulice znašel osemletni deček. Bilo je jasno jutro in prav na to mesto je takrat posijalo sonce. Deček je imel v roki ogledalce in je sončne žarke preusmerjal nekam visoko v stolpnico. Pristopil je starejši gospod in kar strogo prijel fanta, rekoč:"Kaj pa počneš tukaj, ali nekomu nagajaš?" Deček se je ustrašil, vendar je vseeno povedal:"Vidite tisto okno v 5. nadstropju? V tisto sobo nikoli ne posveti sonce. Moj bratec pa je že dolgo priklenjen na posteljo. Zato mu takole pošljem vsaj kakšen sončni žarek.

     Izhodišče za pogovore, 30. 5. 2016

    Oče in sin sta z oslom potovala skozi vasi. Najprej je na oslu jahal sin, oče pa je hodil poleg. Vaščani so godrnjali, ko so ju gledali, češ zakaj sin sedi na oslu, oče pa zraven hodi. Zakaj ga oče tako razvaja?

    Ustrašila sta se kritike in ko sta šla čez drugo vas, je jahal osla oče. Vaščani so rekli, kakšen je to oče, da sina takole utruja, on pa lepo sam jaha osla.

    V naslednji vasi sta jahala na oslu oba, oče in sin – tokrat so vaščani rekli, kako ubog je osel, kako težko breme mora nosit, kako mučita žival.

    Poslušala sta ljudi in naslednjo vas sta razsedlala oba ter hodila poleg osla. Tokrat so ljudje rekli, kako sta ta dva neumna, da hodita  peš, ko pa je osel vendar žival,  na kateri bi lahko jahala.

    Na koncu sta osla zvezala, obesila na daljši kol in ga nesla na ramenih, ljudje so se jima ob tem le še bolj posmehovali. Ko sta prišla do nekega mosta, se je osel izvil, brcnil nosača, padel z mosta v vodo ter utonil.

    Modri starec, ki je vse to spremljal, je rekel, da nas zgodba uči naslednje: Če poskušaš ugajati vsem, ne boš ugodil nikomur!

    Izhodišče za pogovore, 23. 5. 2016
    (Nekaj odstavkov iz romana Jack London: Martin Eden)

    Ljubezen

    Ozrl se je okoli mize. Njemu nasproti sta sedela Artur in njegov brat Norman. Njena brata sta, se je spomnil, in toplo mu je zavalovalo v srcu, ko ju je gledal. Kako se imajo radi vsi udje te družine! Blisnila mu je v misel podoba njene matere, poljuba v pozdrav in kako gresta mati in hči proti njemu pretaknjenih rok. V svetu, iz katerega je on, se ljubezen med starši in otroki ni tako razkazavala. To sožitje mu je bilo razodetje vrhuncev življenja, ki jih dosežeš le v zgornjem svetu. Bilo je najimenitnejše od vsega, kar je doslej bežno opazil iz tega sveta. Tako lepo se mu je zdelo, da ga je globoko prevzelo in se mu je srce topilo od same dobrohotne nežnosti. Vse svoje žive dni je hrepenel po ljubezni. Njegova narava je zahtevala ljubezni.  Vse njegovo bitje jo je zahtevalo, jo organsko potrebovalo. In vendar je živel brez nje, se utrdil v tem življenju. Sam ni bil vedel, da potrebuje ljubezni. In tudi zdaj se tega ni zavedal. Le pred seboj je videl to ljubezen v dejanju, trepetal ob tem prizoru, pa imenitno se mu je zdelo, vzvišeno in sijajno.

    Ruta

    "Ruta!" Nikoli si ni mislil, da bi preprost glas mogel  biti tako lep. Naslajal mu je ušesa in toliko ga je ponavljal, da se je omamil z njim. "Ruta!" Talisman je, čarobna beseda, s katero je mogoče uročiti. Vsakikrat, ko je zašepetal to ime, je zableščal pred njim njen obraz, zalil umazano steno pred njim z zlatim žarom. Ta žar pa ni oblil le steno. V neskončnost se je razlil in skozi njegove zlate globočine je njegova duša iskala njeno dušo. Vse, kar je bilo v njem najboljšega, je vrelo iz njega, valovilo bleščeče. Že sama misel nanjo ga je plemenitila in očiščevala, ga delala boljšega, budila v njem stremljenje, biti še boljši. To mu je bilo novo. Nikoli ni poznal žensk, ki bi ga delale boljšega. Ravno nasprotno so zmerom učinkovale nanj, dramile v njem surovino. Ni se zavedal, da je marsikatera med njimi storila vse, kar je zmogla dobrega, čeprav je to dobro še vedno bilo slabo. Ker se doslej nikoli ni bil samega sebe svest, tudi ni vedel, da je v njem nekaj, kar vžiga ljubezen v ženskah, in to nekaj je bilo vzrok, da so segale po njegovi mladosti. Često so mu bile v nadlego, a glave si z njimi ni nikoli ubijal; in še v sanjah bi mu nikoli ne prišlo na misel, da so ženske na svetu, ki so zaradi njega bile boljše. Zmeraj je živel božansko nebrižen, vse do sedaj; zdaj pa se mu je zazdelo, da so vedno iztezale za njim umazane roke in ga grabile z njimi. Ta občutek ni bil pravičen ne njim ne njemu samemu. A ker se je šele prvič v življenju ovedel samega sebe, ni bil zmožen presoditi pravično, pa je gorel od sramu, ko je strmel v privid svoje sramote.

    Češnje

    In potem se je nekega dne premostilo brezno med njima, nepričakovano, samo za trenutek; pozneje je brezno sicer še ostalo, vendar se je čedalje bolj ožilo. Češnje sta zobala - debele, sočne, črne češnje, polne soka, ki je bil kot črno vino. Ko mu je potem brala na glas iz ,Princese', je nehote opazil madež češnjevega soka na njenih ustnicah. Za hip je bila omajana njena božanskost. Naposled je le glina - glina in drugega nič, glina, podvržena zakonu gline, kakor mu je podvržena njegova glina, kogarkoli glina. Njene ustnice so iz mesa kakor njegove in češnje so jih pobarvale, kakor so jih njemu pobarvale. In če je tako z njenimi ustnicami, potem je tako tudi z njo vso. žena je, vsa žena, na svetu taka kakor katera si bodi druga žena. Kakor strela z jasnega ga je prešinila ta misel. Bilo je razodetje, ki ga je omamilo. Bilo je, kakor bi bil videl sonce zdrkniti z neba, videl oskruniti oboževano čistost.




     
     
    Če vam je dogodek všeč, ga priporočite tudi drugim.

    [ Dodaj dogodek ][ Nazaj na Koledar ]





     

    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2024 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 0,43 seconds