|    Pod Uršljo goro, 
pred davnimi časi, 
ob neki majhni vasi, 
je vila živela 
v žitnem klasu, 
so vsi jo poznali 
po zlatem lasu.. 
 
Bila je Zlatolasa, 
majcena vila, 
iz žitnega klasa  
se je rodila.. 
 
Med ljudi je 
rada hodila, 
jim pomagala 
ter jih ljubila..
  Pozimi je v kaščah 
žitnih živela, 
sredi klasja poleti 
v polju je pela.. 
 
Ob žetvi je žela, 
v mlinu bedela, 
ko zrna so zlata 
v moko se mlela.. 
 
Mu dala je kvasa, 
da kruh se je pekel 
in mehko sredico 
v zlato srajčko oblekel.. 
 
Pa so drugačni časi prišli, 
se je mesto rodilo 
iz majhne vasi, 
žitnega polja  
zdavnaj več ni.. 
 
Čudne prikazni 
valijo se čezenj, 
ni žita in rožic, 
le dima cel sveženj.. 
 
Zdaj črna kača 
čez polja vijuga, 
pusta potoka je 
gorskega struga.. 
 
In Zlatolase ni več, 
odšla je nekega jutra, 
med make rdeče igrive, 
skozi razpoko iz časa, 
na žarku samorogove grive..
  |