|   Piše: Marko Pogačnik
  Čast Zemlji! Zemlja ne nosi samo milijarde živih ljudi, temveč tudi nič manjše 
  število umrlih. Seveda ne mislim na grobove. Mislim na tiste, ki so že umrli 
  in so zdaj živi v duhu. Človeštvo je dejansko sestavljeno iz dveh polovic. Ena 
  polovica v tem trenutku prebiva v fizičnem telesu. Uživamo življenje v njegovi 
  materializirani lepoti in se ubadamo z izzivi, ki nam jih prinaša utelešeni 
  vsakdan. 
Druga polovica je utelešenje že preživela ali pa se nanj šele pripravlja. Umrli 
  so že ali pa se še niso rodili. To pa ne pomeni, da ne živijo. Tudi oni živijo 
  svoje intenzivno življenje. Živijo ga na duhovni ravni, torej v prostorih, ki 
  niso zaznamovani z materijo. Učijo se, razvijajo in veselijo bivanja, tako kot 
  se mi. Njihovi prostori se ne nahajajo nikjer drugje kot v območju Zemlje, bodisi 
  v njeni notranjosti, ali v visoki atmosferi.
  Obe polovici človeštva se po svoji naravi bistveno dopolnjujeta. Umrli in 
  še ne rojeni dihajo z univerzalno celoto in so zato lahko vir inspiracije in 
  modrosti za nas žive. Oni samogibno vedo, kaj je prav in kaj narobe. Vendar 
  ne morejo storiti ničesar, da bi dejansko spremenili tok razvoja. Lahko samo 
  navdihujejo in usmerjajo. Edino mi živi imamo roke in s tem sposobnost, da vizije 
  in zamisli uresničujemo. Nimamo pa tako širokega pregleda nad namenom bivanja 
  kot ga imajo oni. Pogosto se napak odločamo. Če bi obe polovici sodelovali, 
  ne bi nikdar zašli v ekološko, družbeno in politično krizo kakršna nas pesti. 
 Nesposobnost sodobne civilizacije, da bi vzpostavila ustvarjalen stik s svojimi 
  predniki in zanamci, je eden od najbolj bolečih vzrokov naše nesreče. Vendar 
  ne mislim, da bi morali gojiti kult umrlih. Nikakor ne. Govorim o tem, da zanemarjamo 
  tisto razsežnost samih sebe, ki nikdar ne umre, niti se ne rodi, temveč ves 
  čas utripa v večnosti. Gre za naše božansko jedro, ki ni odvisno od prostora 
  in časa. Če smo zbrani v njegovem središču, potem se nas smrt ne dotakne. Vsak 
  od nas se pač nahaja nekje na krožnici življenja med rojstvom, smrtjo, ponovnim 
  rojstvom in ponovno smrtjo. 
 Če bi si vsakdo med nami dovolil svobodo, da živi cel ciklus in ne samo eno 
  polovico, bi bila celostnost človeštva spet zagotovljena. Neskončno pretiran 
  pritisk množice na fizično raven Zemlje, ki ga doživljamo v obliki prenaseljenosti, 
  bi popustil. Spet bi se vzpostavilo ravnotežje med vidnimi in nevidnimi razsežnostmi 
  življenja. 
Vir: http://www.gibanje.org  | 
              
            
Živi in umrli
Prispeval/a: aurigo dne sreda, 14. junij 2006 @ 18:55 CEST
KAJ PA TISTI MED ZVEZDAMI.
AURIGO