Piše: Marko Pogačnik

Čast Zemlji! Zemlja ne nosi samo milijarde živih ljudi, temveč tudi nič manjše število umrlih. Seveda ne mislim na grobove. Mislim na tiste, ki so že umrli in so zdaj živi v duhu. Človeštvo je dejansko sestavljeno iz dveh polovic. Ena polovica v tem trenutku prebiva v fizičnem telesu. Uživamo življenje v njegovi materializirani lepoti in se ubadamo z izzivi, ki nam jih prinaša utelešeni vsakdan.

Druga polovica je utelešenje že preživela ali pa se nanj šele pripravlja. Umrli so že ali pa se še niso rodili. To pa ne pomeni, da ne živijo. Tudi oni živijo svoje intenzivno življenje. Živijo ga na duhovni ravni, torej v prostorih, ki niso zaznamovani z materijo. Učijo se, razvijajo in veselijo bivanja, tako kot se mi. Njihovi prostori se ne nahajajo nikjer drugje kot v območju Zemlje, bodisi v njeni notranjosti, ali v visoki atmosferi.

Obe polovici človeštva se po svoji naravi bistveno dopolnjujeta. Umrli in še ne rojeni dihajo z univerzalno celoto in so zato lahko vir inspiracije in modrosti za nas žive. Oni samogibno vedo, kaj je prav in kaj narobe. Vendar ne morejo storiti ničesar, da bi dejansko spremenili tok razvoja. Lahko samo navdihujejo in usmerjajo. Edino mi živi imamo roke in s tem sposobnost, da vizije in zamisli uresničujemo. Nimamo pa tako širokega pregleda nad namenom bivanja kot ga imajo oni. Pogosto se napak odločamo. Če bi obe polovici sodelovali, ne bi nikdar zašli v ekološko, družbeno in politično krizo kakršna nas pesti.

Nesposobnost sodobne civilizacije, da bi vzpostavila ustvarjalen stik s svojimi predniki in zanamci, je eden od najbolj bolečih vzrokov naše nesreče. Vendar ne mislim, da bi morali gojiti kult umrlih. Nikakor ne. Govorim o tem, da zanemarjamo tisto razsežnost samih sebe, ki nikdar ne umre, niti se ne rodi, temveč ves čas utripa v večnosti. Gre za naše božansko jedro, ki ni odvisno od prostora in časa. Če smo zbrani v njegovem središču, potem se nas smrt ne dotakne. Vsak od nas se pač nahaja nekje na krožnici življenja med rojstvom, smrtjo, ponovnim rojstvom in ponovno smrtjo.

Če bi si vsakdo med nami dovolil svobodo, da živi cel ciklus in ne samo eno polovico, bi bila celostnost človeštva spet zagotovljena. Neskončno pretiran pritisk množice na fizično raven Zemlje, ki ga doživljamo v obliki prenaseljenosti, bi popustil. Spet bi se vzpostavilo ravnotežje med vidnimi in nevidnimi razsežnostmi življenja.

Vir: http://www.gibanje.org