Klical jo je in ji govoril,
naj zmanjša razdalje,
naj odtrga verige
svoje ujetosti.
Hodil je za njo
in pobiral volhke
drobtinice
njenih želja.
Njej so se šibila kolena
od dela, in čas
se jo je dotikal.
Tako dvoumno
je razumela sebe,
da ni zmogla uresničiti
svojih želja in upanja,
in ni jih mogla uničiti.
Vse je bilo združeno
in hkrati ločeno.
Dopust potrebuje.

On ji nešteto krat to pove.
Vse sanjarjenje je zaživelo
v njej in zjutraj, ko je odhajala
na delo, je hkrati izginjalo.
Njena usta so obmolknila,
spregovoril je veter s sunki
in jo vračal na staro mesto.
Kamor gre, stopi noga
v brozgo vsakdana
in ona zagleda stopinje
vselej obrnjene nazaj.
Z zobmi opeke je privezana
na službo, dom in dolžnosti.
Na primež in protiutež.
Vse noči sanja o zimskih
žametnih metuljih in arabeskah.
Vrata so se naučila kričati nanjo
naj vendarle odide, naj gre,
kamor jo nosijo noge in srce.
Raztegnjena čez površino Kanina
se je sončila na belini ravnokar
zapadlega snega. On jo je obdaril
s sončnim pogledom gore.