Skoz stopalo tvoje duše
hodim telo, zgrešeno pot.
Zibam se, smetnjak
na smetišče rinem skoznjo.
S tekmovalnimi copati
so obute noge,
razpirajo se še roké
in povabijo dušo v telo.
V režečem nasmehu
telo hlepi po njej,
zasidrano v napuhu.

Na parketu pleše,
se telo ogreva,
dokler mu sapa ne poneha.


Telo sem tvoje, duša,
z zrcalno zgodbo svojo,
jaz evnuh brez pravic
do užitka, s tabo duša.
Sanje je razum ohranil,
kot da bi dosegel tisto
česar v tebi duša, ni.

Skoz odprtine pljuskam vate,
plavam, da te tok ne odnese,
v podzemlje mrtvih duš,
da preživi telo temó iz kletí.

Kot da ni odrešitve pota duši
tako grozi telo,
ko krči ji grebene
in izrastke, vonj soli,
ko vanjo vstopa duh,
ki s telesom si namučil bo roké.