Piše: Nara Petrovič

Zemljevid je orientacijski pripomoček, na katerem so označene karakteristike določenega ozemlja. Poznamo fizične, politične, gospodarske, vegetacijske, tematske, geološke, meteorološke in številne druge zemljevide, glede na to, kaj nas na nekem področju zanima. Če gremo na potovanje z avtom, potrebujemo pregleden zemljevid z vsemi cestami in njihovimi oznakami; če nas zanima vreme, pogledamo na meteorološko karto; če iščemo najdišča rude, bo primerna geološka karta. Zemljevidi so torej prilagojeni interesom uporabnika.

Enako je z življenjskimi zemljevidi, ki jih nosimo v sebi. Nekateri ljudje gledajo vse skozi politiko, drugim je pomembna humanost, tretjim denar, četrtim spolnost in glede na te interese so njihovi zemljevidi različno narisani. Zemljevidi vseh duševno zdravih posameznikov so v osnovnih obrisih enaki, ločijo se le po natančnosti, jasnosti, izbiri barv, raznih poudarkih, velikosti, merilu, površini izrisanega ozemlja in ciljih na njej.

Vsak si zemljevid nariše glede na svoje interese in za orientacijo uporablja znamenja, katerih pomen se je naučil od staršev, učiteljev, prijateljev in družbe nasploh. Tako si izoblikuje edinstven pogled na svet in pojave v njem oziroma svetovni nazor. Kdor ves čas dodaja nove oznake, ki mu pomagajo pri orientaciji, ter briše stare in neuporabne, lahko z malo energije veliko doseže, saj zna poiskati najlažjo pot do zastavljenih ciljev.

Med najbolj koristnimi oznakami na zemljevidu sta kroga, ki ju Stephen Covey, avtor knjige Sedem navad zelo uspešnih ljudi, imenuje območje vpliva in območje udeleženosti. Zamislite si, da držite v rokah zemljevid, na katerem ste vidni vi in vaše okolje. Potem okoli sebe narišite dva kroga, tako da je s prvim označeno vse, na kar lahko vplivate, z drugim pa vse, pri čemer ste udeleženi brez možnosti vpliva. Razmislite o tem, koliko časa ste v prvem krogu in koliko v drugem. Koliko energije posvečate pozitivnim spremembam (predvsem sebe), koliko pa spreminjanju drugih in tarnanju nad okoliščinami? Če je prvi krog zelo majhen, drugi pa zelo velik, gotovo tratite energijo za nepomembne stvari. Prepričajte se, če so vaši cilji znotraj prvega kroga ali pa ga razširite, da jih bo obsegal.

Koristno je tudi, če označujemo prehojeno pot oziroma pišemo nekakšen dnevnik. Tako se izognemo ponavljanju starih napak ali hoji v krogu. Ponavadi samih sebe ne vidimo objektivno, zlasti ko se ozremo v preteklost; starih izkušenj namreč ne moremo opazovati v luči znanja, ki ga imamo zdaj. Ostal je samo vtis, ki smo si ga ustvarili na podlagi takratnega znanja - podrobnosti idealiziramo ali pozabljamo. Pozabimo mnoge koristne življenjske lekcije, ki se zato ponavljajo, dokler jih ne predelamo. Označevanje prehojene poti je torej pomemben sestavni del orientacije.

Orientacijske težave se začnejo, ko naletimo na povsem novo, še neznano situacijo. Morda smo na poti, ki smo jo začrtali na svojem zemljevidu, predvideli finančne, zdravstvene, družinske prevrate, naravne katastrofe, nismo pa niti pomislili, da se bomo znašli v duševnem precepu ali pa da bomo zaradi napačne presoje zamudili neponovljivo življenjsko priložnost. Veliki cilji pred nami nas tako zaslepijo, da dolgo ne posvečamo pozornosti majhnim luknjam, ki nas počasi "zrahljajo po šivih". Omenil sem tudi nevarnost, da vse življenje porabimo za hojo v krogu, ker nismo označevali že prehojene poti. Lahko pademo v močvirje odvisnosti, ki zemljevid umaže z blatom, tako da se kasneje težko samozavestno orientiramo.

Slepe poti, plazovi, mračni gozdovi … vse te ovire nas lahko ustavijo, če nenehno ne nadziramo, kje smo, od kod smo prišli in kam gremo. Morda se sliši banalno, toda ne moremo začeti tam, kjer nismo. Raca, ki leti na jug, v vsakem trenutku ve, kje je in kam leti. Postanke določa glede na svoje zmožnosti, pričakovanja in morebitne ovire. Ko leti proti cilju, je pripravljena na prilagajanje, če se okoliščine spremenijo.

Torej moramo nenehno preverjati svoj položaj glede na znamenja v okolici. Vedno imejmo pred očmi pot, po kateri smo prišli, in smer, v katero nameravamo. Ta smer je odvisna od kratkoročnih in dolgoročnih ciljev, ki jih vidimo pred seboj. Če se kaj na poti spremeni, se je treba včasih hitro prilagoditi, mnogokrat pa so na zemljevidu nujni tudi radikalni posegi.

Ozki ljudje težko prenašajo spreminjanje sebe - raje bi spreminjali svet kot svoj zemljevid. Ko ugotovijo, da se zemljevid in stvarnost ne ujemata, najprej pomislijo, da je nekaj narobe s stvarnostjo, ne pa z njihovo predstavo o njej. Če imajo oblast, začnejo brutalno spreminjati okolje kot nekateri veliki diktatorji, če nimajo oblasti, pa poiščejo najlažjo bližnjico do lepšega sveta - mamila, "ljubezen", "umetnost", "religijo" ali "duhovnost". Narekovaji pomenijo, da ne gre za te pojme v njihovem pravem pomenu, temveč za nerealno pojmovanje - z barvanjem zemljevida ne pobarvamo stvarnosti.

Vsaj nekajkrat v življenju se znajdemo v slepi ulici in smo prisiljeni narediti temeljit poseg v svoj zemljevid. Glavne spremembe se ujemajo s prehodi med posameznimi stopnjami osebnostne rasti; takrat je treba odločno poseči v lastne vzorce razmišljanja. Velika pomoč pri tem je sprejemanje kritike v odprti komunikaciji, saj tako pridejo na dan mnoge naše zmote, če smo si jih le pripravljeni priznati. Pogosto se nam zdi laže vztrajati pri svojem, kot spremeniti se.

Toda spremeniti se moramo, posebej, kadar smo prisiljeni delati v skupini - skupaj smo lahko res učinkoviti le, če se vsi prilagodimo drug drugemu. Skupinska orientacija je veliko lažja, saj več glav več ve. To seveda drži samo v primeru, da znajo sodelovati, v nasprotnem pa bolj velja pregovor "veliko babic - kilav otrok." Skupina ljudi, ki se izgubi v gozdu, se mora najprej uskladiti in šele potem iskati izhod. Vsak od njih vidi situacijo drugače glede na svoj zemljevid, da bi prišli iz gozda, pa je treba najti rešitev, s katero se strinjajo vsi. Kjer je veliko "pametnih", je to skoraj nemogoče. V orientacijski delavnici, ki sem jo priredil, nekatere skupine niso bile uspešne, ker se posamezniki niso mogli prilagoditi drug drugemu, sporazumeti in uskladiti. Čeprav je šlo le za vajo v učilnici, so se sprli in nihče ni hotel odstopiti od svojega mnenja.

Odgovornost je ključni dejavnik pri oblikovanju življenjskega zemljevida. Za zemljevid, po katerem se ravnamo, smo odgovorni sami. Resda imajo nanj velik vpliv prirojene lastnosti in nagnjenja, vzgoja in družbeni vplivi, pa vendar smo za svoje stanje odgovorni samo mi in nihče drug. Treba se je zavedati, da se nič ne more spremeniti, če sami tega ne želimo in če ne prevzamemo odgovornosti za spremembe.

Zavajajoča znamenja
Mnoga znamenja na zemljevidu si lahko razlagamo napačno in nas na poti zavedejo. Če zamenjamo hrib za jezero, kočo za vodnjak, pot za potok, klanec navzgor za klanec navzdol, ne bomo vedeli, kje smo, še težje pa bomo našli pot do nekega cilja. Zato je pomembno, da smo vedno pozorni, ali pravilno beremo znamenja na zemljevidu.

Najpogosteje so znamenja besede (pa tudi geste, izrazi obraza, gibi); so orodje, s katerim izražamo ideje, občutke in želje, obenem pa so tudi osnova za orientacijo. Če imamo na zemljevidu nerazumljiv napis, lahko samo ugibamo, kam naprej. Še huje je, če mislimo, da ga razumemo, potem pa zaidemo v težave. Življenjska načela spoznavamo na vsakem koraku iz knjig, pogovorov, predavanj, medijev - v vseh primerih preko besed. Pri tem včasih pride do nesporazumov, saj sporočevalec neko idejo postavi v besedno kodo po svojem razumevanju pomena, prejemnik pa jo razume drugače. Problem se še zaplete, ker besede pogosto uporabljamo, ne da bi zares poznali njihov pomen. Besedne zveze prehajajo v fraze, spreminjajo pomenski obseg ali so zlorabljane. Kadar se to zgodi v vsakdanjem jeziku, ni velike škode, če pa popačenja zajamejo jezik politike, gospodarstva, znanosti ali filozofije, se poruši most, po katerem se prenašajo splošne resnice in lahko družbo zajame kaos. Zato je v diskusijah, ki se nanašajo na abstraktne teme, zelo pomembno, da imajo besede dogovorjene standardne pomene.

Tega so se že pred tisočletji zavedali indijski filozofi, zato so besede karseda jasno opredelili in se jih učili v standardnih pomenih. Podlaga za študij besedil o raznih vedah je bilo temeljito poznavanje jezika, v katerem so zapisana (sanskrta), in načel logike (njaje). Brez poznavanja osnovnih pravil jezika in logike sploh ni možno pravilno razumevanje filozofskih razlag, kaj šele konstruktiven dialog. S tem predznanjem so se filozofi lažje razumeli, saj se jim ni bilo treba prerekati o posameznih besedah. To je sicer ideal, ki ga celo v Indiji redko zasledimo - pravzaprav je večina primerov prav nasprotnih, saj je bilo možno s tem znanjem tudi manipulirati z drugimi. To ne odvzame vrednosti metodi, pove pa veliko o stopnji osebnostnega razvoja mnogih "filozofov".

Jasno je torej, da brez pravilnega razumevanja besed ni možna zanesljiva orientacija. Pomen govorjenega ali pisanega besedila lahko zares razumemo le, če zavest aktivno sledi njegovemu toku. Brez zavedanja delujemo mehanično, nimamo pravega nadzora nad dejanji in lahko nehote zaidemo z želene poti. Pot proti zavedanju se začne tako, da prepoznamo napačno priučene vzorce, potem pa jih spreminjamo v nove, točneje določene, bolj resnične. Vsakokrat, ko storimo tako spremembo, naredimo korak naprej v osebnostnem razvoju.

Besede pa niso edina sestavina komunikacije. Ljudje, druga bitja, sama narava in višje sfere obstoja se sporazumevajo z nami tudi z govorico telesa, slikami ali figurami, intuitivnimi sporočili, občutki, "naključji" in "mističnimi" pojavi. Če ta znamenja opazujemo in se jih zavedamo, lahko prodremo do njihovega pomena in ustrezno delujemo. To pomeni nenehno primerjati zemljevid s stvarnostjo in z zemljevidi drugih, zlasti zelo širokih ljudi. Le tako lahko z njega odpravimo zavajajoča znamenja in jasno vidimo

Vir: www.zdravduh.org