| Piše: Jude  Currivan v Karma plus  Zemlja je živo bitje. Ni pasivno  ozadje našega življenja niti sovražnik, ki si ga moramo podjarmiti in ga  premagati. Niti ni nadomestljiv proizvod, ki bi ga lahko izrabljali ali ovrgli.  Z njo ravnamo s tolikšno ignoranco, agresijo in prezirom, vendar nas ona kljub  temu še naprej neguje – vendar kako dolgo še? 
 Ni Zemlja samo edini dom, ki ga  imamo, temveč je tudi edini dom, ki nam je na voljo do nadaljnjega. Prav tako  je, kot bomo kmalu spoznali, naš evolucijski partner v premiku zavesti, ki je  neizbežen.
 
 Nekateri pozivajo k »reševanju  planeta«, medtem ko so se drugi odločili take prošnje ignorirati oziroma se jih  ne dotaknejo. Resnica je, da ni Zemlja tista, ki potrebuje rešitev, temveč mi.  Navsezadnje bo preživela, kakor koli jo bomo ljudje zlorabljali in kakršne koli  spremembe bo zato doživela. Ljudje pa ne bomo preživeli. Z eksponentno  naraščajočo hitrostjo zastrupljamo in uničujemo okolje, ki nas je podpiralo v  oblici več sto tisočletij. Podobno kot virus, ki se razširi in uniči svojega  gostitelja, kolektivno brezobzirno drvimo proti katastrofi – katastrofi, ki se  ji je mogoče izogniti.
 
 Ogromna sredstva, ki jih vlagamo v tako imenovano obrambo,  niso nobena obramba pred največjo nevarnostjo, s katero se pravzaprav soočamo.  Če bi le del globalne energije in virov, ki jih porabimo za razvoj in uporabo  orožij, preusmerili na razvoj harmoničnih tehnologij ter industrij v  partnerstvu in soustvarjanju z Zemljo – kot tudi drug z drugim –, bi morda zmagali.  Vendar to od nas  terja več kot le spremembo v mišljenju: prosi nas namreč tudi za spremembo v  srcu in volji. Prav tako pa terja razširitev našega zavedanja.
 
 Oglejmo  si zavest in biopolje Gaje – kot so stari Grki poimenovali duh Zemlje. Tako  bomo namreč začeli razumeti tudi druge načine, s katerimi se lahko povežemo z  njo, prisluhnemo njeni globoki modrosti in se naučimo, kako z njo živeti v  harmoniji.
 Počastitev Ekosistem si delimo z živalmi in  rastlinami, ki nas hranijo in tako tudi oskrbujejo, vendar le malo ljudi časti  ta sobitja, kaj šele prepoznava, da imajo morda čustva. Naturalisti pa vendarle  čedalje bolj odkrivajo, da jih res imajo. Odkrili so, da živali izkušajo  občutke, vključno z ljubeznijo in bolečino žalovanja ter strahom. Kako tudi vsaj  do neke mere ne bi imele individualnih občutkov, ko znanstveniki poskušajo  identificirati vsako človeško čustvo kot stopnjo evolucijskega razvoja? 
 Naše kolektivno oko smo odvrnili  od trpljenja živali. Podporniki industrializiranih metod kmetovanja so zanikali  domneve, da so tovrstne metode krute. Vendar obstajajo neizpodbitni dokazi, da  so. Kako lahko še naprej sprejemamo tako barbarstvo?
 
 Medtem ko obstajajo povsem sprejemljivi ekološki in osebni  znanstveni razlogi, da jemo čedalje manj mesa, je odločitev, da jemo meso, še  vedno povsem primerna. Vsaj deset tisočletij smo soobstajali z udomačenimi  živali iz vzajemnih koristi. V zadnjih petdesetih letih pa se je naše  partnerstvo nagnilo k pretiranemu izkoriščanju. Ni treba, da je tako. Obstajajo  človeške metode vzgajanja, reje in ubijanja živali za hrano. Farmska reja pa je  odvratna: živali ne samo trpijo, temveč se, kot smo že spoznali, tovrstni  energijski vzorci vtisnejo na celični ravni. Vsaka žival, ki je rejena v bedi  in umre v bolečini, prenaša ta občutke vsakomur, ki poje njeno meso. Pomislite  na posledice, ki jih ima to na človekovo zdravje.
 Čutenje rastline V šestdesetih letih prejšnjega  stoletja je ameriški znanstvenik Cleve Backster prikazal, da rastline čutijo in  se odzivajo na ugodje in bolečino. Backsterjevi poskusi so prav tako dokazali,  da so se rastline nemudoma odzvale na njegove misli in ne na njegova naknadna  dejanja. Ko se je namreč zgolj pretvarjal, da bo rastlini prizadejal škodo, ni  bilo nobene reakcije: rastlina je očitno zmožna ločiti med pravim in zaigranim  namenom. Backster je lahko opazil reakcijo celo takrat, ko je bil od rastline  ločen en sam list. 
 Rastline so se prav tako odzvale  na neoblikovane grožnje. Backster je ugotovil, da se je rastlina, če ji je  pretila huda nevarnost ali škoda, »naredila mrtvo« tako, da se je umaknila v  globoko stanje dremeža. Preizkusi z detektorjem laži, ki jih je izvedel  Backster, so prav tako pokazali, da so rastline zmožne ločiti med resnico in  lažjo. Nadaljnji eksperimenti so potrdili, da imajo rastline spomin in da so,  ko so enkrat uglašene na neko osebo, zmožne ohranjati to povezavo, četudi se  oseba nahaja nekje drugje.
 
 V  pajčevini življenja so vloge številnih rastlin, ki jih le-te prevzamejo nase,  za nas neprecenljive vrednosti. Vse, kar nas očitno prosijo v zameno, je le, da  počastimo njihove darove in izrazimo svojo hvaležnost, kot to počno vsi  pripadniki domorodnih ljudstev po vsem svetu.
 Prava cena hrane Ponovna vzpostavitev spoštljivega  razmerja z živalmi in rastlinami, s katerimi si delimo svoj planetni dom, je  nujno potrebna. Hrana, ki jo jemo na Zahodu, je morda res lepega videza, vendar  so ugotovili, da vsebuje le četrtino hranljive vrednosti, kot jo je imela hrana  pred dvema generacijama. Jemo več kot naši predniki, a kljub temu trpimo za  nezadostno prehrano. To skupaj z našimi izbirami življenjskega sloga, da jemo  kemično obdelano in proizvedeno hrano, polno strupov, zagotavlja, da nismo samo  mi, temveč tudi naši otroci v najboljšem primeru deležni nezadostne prehrane, v  najslabšem pa zastrupitve. 
 Industrijske metode, ki so jih »zagrešili« v obdobju zadnjih  dveh generacij, in eksponentno naraščanje procesirane hrane so nas privedle na  novo raven bolezni – debelost, alergije, sladkorna bolezen in bolezni srca –,  ki so brez primerjave. Sami sebe vlečemo za nos, če menimo, da je naša hrana  poceni, pri tem pa ne prištejemo cene, ki jo terja slabo zdravje. Če ceno  slabega zdravja dodamo k ceni industrijsko pridelane in procesirane hrane ter  jo nato primerjamo z vrednostjo organske in sveže hrane, ugotovimo, da je  slednja pravzaprav cenejša.
 
 Trg  procesirane hrane je postal tako ogromen zato, ker smo tudi mi precej bolj  zaposleni, kot so bili naši starši in stari starši, tako hrano pa pojmujemo kot  »hitro« in priročno. Površno gledano je to sicer res, vendar če upoštevamo čas,  ki ga izgubimo z boleznijo ali s skrajšanjem svoje življenjske dobe, bi videli,  kako slepi smo bili vse te mesece in leta.
 
 Če  si želimo obnoviti svoje zdravje, moramo nemudoma obrniti ta odvratni trend –  ne samo pri sebi, temveč tudi pri svojih otrocih. Odraščajoča generacija mora  dobiti novo izobrazbo glede svojih prehranjevalnih navad, sicer bo imela še  krajšo življenjsko dobo in slabšo kakovost življenja.
 Elektromagnetna bitja Ljudje smo elektromagnetna bitja,  ki se ne sporazumevajo le med seboj, temveč tudi s svojim fizičnim okoljem, in  sicer najbolj prek resonance električnih in magnetnih vplivov. 
 Naše dojemanje resničnosti ni  odvisno samo od petih čutov, ki zaznavajo informacije iz naše okolice. Nekatere  okoliške energije lahko obhodijo te čute in so v neposredni resonanci z  energijskimi sistemi telesa ter tako ustvarijo spremenjena stanja resničnosti,  ki so v nekaterih primerih prav tako »resnična« kot naša normalna budna zavest.
 
 Različna šibka magnetna polja  moči in nizke frekvence na primer lahko upočasnijo, izklopijo ali stimulirajo  možgansko aktivnost. Pretirano stimulacijo šibkih električnih tokov so v  preteklosti povezovali z vizualnimi iluzijami in halucinacijami.
 
 V zgodnjih osemdesetih letih prejšnjega stoletja so odkrili,  da Gajino magnetno polje prav tako vpliva na našo žlezo češeriko oziroma epifizo ter na našo notranjo  biološko uro. Ko nam je preprečen dostop na polje Zemlje, so ritmi češerike  izrazito neusklajeni. Generatorji v vesoljskih plovilih, ki proizvajajo šibka  magnetna polja, so danes rutinsko usklajeni tako, da lahko med daljšim  vesoljskim poletom ohranjajo naravni bioritem astronavtov.
 
 Posledic  ne čutijo zgolj naši možgani. Človeško telo se namreč vede kot naprava za  uglasitev, ki močno resonira z nekimi frekvencami elektromagnetnega sevanja.  Poleg naših možganov so izjemno občutljivi tudi naša sitka (obnosna votlina,  op. prev.), priželjc, jetra, vranica, srce, pljuča in hemi v naši krvi.
 
 Pulzacija  nizkofrekvenčnih magnetskih polj se danes uporablja pri celjenju kostnih  zlomov, magneti pa se nanašajo zato, da zmanjšajo simptome artritisa in  revmatizma. Raziskave in anekdotski dokazi prav tako namigujejo, da naravna  radioaktivnost lahko povzroči spremenjeno dojemanje časa ter ima morda v  majhnih dozah celo dobrodejne zdravstvene vplive.
 
 Čedalje več tehnik  prepoznava pomembnost svetlobe in elektromagnetnih polj pri celjenju, in sicer  tako, da so v resonanci z naravnimi polji telesa in da spodbujajo zdravje.  Ocenjujejo, da več kot šestdeset odstotkov prebivalstva v Veliki Britaniji trpi  bolečine in hibe, ki jim botruje prehlad in jih povzroča virus herpes. Danes pa  izboljšajo telesni imunski sistem tako, da usmerijo žarek infrardeče svetlobe,  ki nima slabih stranskih učinkov. S tem odpravijo bolečine dvakrat prej, kot bi  jih s katerim koli drugim zdravilom.
 Povzeto  iz knjige Jude Currivan "Osma čakra", ki jo je izdala založba Cangura | 
            
Zemlja, naša gostiteljica
Prispeval/a: AnaH dne sobota, 21. oktober 2017 @ 09:45 CEST
Za Zemljo in vse oblike življenja največ storijo vegani.
Zemlja, naša gostiteljica
Prispeval/a: Nan dne sobota, 21. oktober 2017 @ 22:54 CEST
"..vendar nas ona kljub temu še naprej neguje.."
...........
Nas? O nas "ve" toliko, kot školjka na dnu morja.