|    Srce so prepredle veje 
s sadeži iz dedovega vrta. 
Ves vrt prekrivajo gredice 
z njegovim drevjem, rastlinami  
in rožami. Tam sem tudi jaz. 
 
Najini bitji se tu srečujeta 
in vse je ostalo nedotaknjeno. 
Spominov ne moreš izbrisati. 
Vsa razsežnost medsebojne ljubezni 
je ostala. Korak za korakom je 
vstopala v dušo in našla svoj dom. 
Zelenje, cvetoča uta in sadno drevje 
stoji zasidrano s koreninami v spominu, 
čeprav je čas opustošil moj vrt.
  Veje izrutih dreves so mi opraskale 
obraz in jaz se nisem mogla več  
veseliti njihove zelene rasti. 
Koliko pajkov je obviselo na mrežah 
in koliko osjih gnezd se je posušilo, 
a piki iz otroštva še vedno skelijo. 
 
Ko drugi zarežejo v te spomine 
je vse tako, kot bi mi hoteli vzeti 
hip izpred oči, a podaljšek jutra 
v zlatih podobah, odkrije ves sijaj 
tistih dni, saj imam deda vedno 
pred svojimi očmi, ki mi ponuja 
sadež, da me odžeja in razveseli. 
  |