Ena sama koreninica
v poganjku svinčnika
se je razrasla v drevo
z žensko v sebi.

Anoreksičen košček lesa
v predčutnem stanju,
z odsotnostjo, ki zazebe,
kot izvirek napoten v morje,
izmuzljiv v roki,
z modrico na praspominu,
piše žive besede.

Znotraj ga vonjam
ob gorečih stenah voham dim,
v prehodih tlenja občutim
žerjavico, ki hoče greti
in se spusti globoko
v zaledje izvira hrepenenja.

Brezbarvno, prozorno
in prosojno prostorsko telo
se izklesuje v Ostržkovo kri,
zreducirano na iskro navdiha.
Skozenj se pretakajo barve
iz molčanja moje anime.
Sva neločljiv ljubezenski par.