|    Razkošna velika svoboda 
škripa v pesku pod nogami 
svoj pozlačeni epitel 
malih ujetosti in omejitev. 
Je tanka nitkasta snov, 
v ritmu oživljeno drobljenje, 
trganje, koščena zvočnost, 
razhajanje, ki se ne more  
poistovetiti vselej z voljo, 
nitkovanje brez trdnosti, 
glas brez pritrjevanja, 
samopregled čez sebe, 
čutenje duše stvari, 
zvedavost, mali čudeži, 
nepotrebna navzočnost, 
ki je nisi klical, 
oddaljeni zvok 
v odklenjenem prostoru 
včerajšnjega dne.
  Koraki iz strmine spomina 
vežejo stezo 
naslednjega koraka 
in vozlajo kristale 
notranjega morja, 
kjer nastaja nagib 
vsega kar si in kar boš, 
ko odhajaš v sanje 
kot neponovljivi 
ustvarjalec iz ničesar, 
ničen in veličasten hkrati. 
Drsenje in opotekanje,  
ko pada telo na tla, 
mučno vzpenjanje na vrh – 
ena sama obširna svoboda, 
vklenjen krog v znoju 
trezorja človeške sreče, 
da si doživel to podarjenost 
in se toplokrvno odločaš 
na človeški način. 
 
  |