Že sama pomisel..spomin
na ogledalo staro, kamin
v sobi najinih zimskih noči
mi po tebi hrepenenje zbudi;
raste v meni želja, upanje tli,
da plahta bela še bo z nama
plesala divji ples vugi..vugi,
pokrivala..odkrivala telesa najina;
v ogledalu vidim ogenj kamina,
plameni..iskre se igrajo z nama,
vstajajo…poklekajo, ponovno
kot celota z nama se dvigajo..spuščajo;
vulkan, erupcijo sile čutim v tebi,
izlitje magme, vidim..podoživljam
čas nenasitnega razdajanja..pohotnosti,
ves sem v njem, sam na beli plahti ga sanjam,
ne krivim ogledala..kamina..tebe,
sebe obsojam za vse, kar bilo je
med nama, da vsega ne zabrišem,
enostavno ne gre, vse nas v ogledalu vidim.
|