|    Roke so veje telesa, 
ki si z gibi trudijo potešiti 
nasitnost maksime  
s plešočim telesom 
viharnega bitja,  
budnega duha. 
 
Roke so izhodišče, 
so mejno križišče, 
kjer se skušajo doseči 
razdalje gibanja  
lastnega duha. 
Rišejo kroge in črte 
skrivnostnih znamenj, 
ki jih v gibih spremlja 
poigravanje mravlje, 
hrepeneče po delu, 
da mravlja preživi ironijo 
njene majhnosti 
in opravičuje 
človeško sključenost.
  Kot viharna reka 
se pretakajo strasti rok 
h količinskosti 
in do onemoglosti gibanja 
povešajo človeku glavo 
od utrujenosti.  
Ko moč ugaša, 
se nagubajo in z omotico  
telesa v prostoru in času 
se sušijo z občutki večne 
nepotešenosti. 
 
Rojstvo jih je prilepilo  
na telo, da mu bodo služile, 
ko bo skušalo uveljavljati  
svoje znake moči 
in se očistiti v pisavah 
njihovega vodoravnega gibanja. 
 
Roke se rokujejo  
v starih in novih prijateljstvih 
in s stiski drugih rok 
ogrevajo dušo. 
 
Roke plačujejo tudi 
davek lastni pameti. 
Ustvarjajo fasade hiš, 
tlakujejo ulice, 
izdelujejo oblačila z znamko, 
a pri tem svojem napenjanju sil 
ne vedo točno komu pripadajo. 
 
Ko se počutijo obložene s krivdo 
in se blato nabere za nohti, 
jim voda in milo izpereta 
umazanijo z dlani in duše. 
Nato si nadenejo  
bleščeče prstane  
in si pridržijo pravico, 
da se lesketajo od vrlin 
in kažejo kako so se bojevale in delale. 
Malo kdaj se čutijo krive za vse 
kar niso storile pa jih je 
onemoglo telo osvobodilo 
suženjskih dolžnosti. 
 
  |