|    Skoz line drevesnih peruti, 
skoz vrata svetlobe 
prihaja topla misel – 
krila ptice z dušo, 
čarobni vznik pojočega 
valovanja trave, 
polet zelenega veselja 
z radostjo metulja. 
 
Odklepam vrata, 
mešam barve poletnih cvetov 
v svojih očeh. 
V njih se je naselil učitelj, 
ki riše barve sonca v meni, 
metafizične meglice  
daljnih galaksij, 
raztopljene snovi ljubezni, 
čiste zamisli in oblike stvari, 
zakone narave in pomene, 
smehljaje travnatega vonja, 
vibracije, ki rastejo v mogočno 
simfonije lepo dišeče lipe, 
s šepetanjem njenih korenin.
  Dež spočenja kri življenja  
in spreminja sleherni hip rasti. 
Ne čutim teže oblakov, 
le nadaljevanje njihovi poti. 
Nekaj se dogaja v zraku, 
medtem ko je noč prebudila ptico, 
da je razširila svoje peruti. 
  |