V vodi leži telo moje
belo, modrikasto,
pegasto,
lasje razmršeni lebdijo.
Oči brezbarvne vodeno
zrejo v nebo, začudeno,
ga ne vidijo,
niti senc, ki govorijo, ne slišijo.
Usta tanka, modra,
stisnjena v bolečini,
umirjena, glasu iz grla
branijo, kričijo, obtožujejo v tišini.
Se zbirajo sence, ljudje,
čutim njihove poglede,
kimajo z glavami, obtožujejo me,
prezirajo, sočustvujejo, ah saj so samo sence.
Pogledi, njihove misli,
ocene patologov,
eksekutorjev, humanistov,
dušebrižnikov mi dušo in telo prebadajo, ki to več ni.
|