Čas ni nikogaršnji zaveznik,
je le tolažba pričakujočemu,
ko ne doseže tistega,
po čemur nesmiselno posega.
Čas je ta, ki ustvari privid upanja,
in ničesar ni nad tem, ki je, edino.
Razpoložljivi čas, dan samemu sebi,
svojim ciljem in hotenjem,
vsebuje vztrajnost, kakor tudi samo upanje,
pa vendar je čas relativen, in cilji se oddaljujejo,
v tem fantastičnem zanosu, ki je ravno toliko,
kakor tudi ni, udejanjen v realnem, razen morda...
In ta morda je oklepajoča misel,
dajanje času čas, v imaginaciji, nameri,
dosega svojih lastnih ciljev in hotenj.
Dan zamenja noč in jutro se prebudi v dan,
oblaki gredo svojo pot in reke brez prestanka tečejo,
V času, ki je čas, kateri se ne ustavi,
ki ne zmeni se za upanja in vsa hotenja,
in povem lahko, kar dobro vem, da
čas ni nikogaršnji zaveznik.