Smo ljudje različni si:
beli, črni, mešani –
vsak ima svoj prav…
Združenja in mitingi,
sestanki in kongresi,
shodi, zborovanja,
delavnice in forumi,
projekti…
Ideje se mešajo,
nazori se križajo,
pota se zbližujejo,
a še vedno (se) iščemo.
Nismo mi zanetili ognja,
že od takrat obstaja,
kar se svet vrti…
Vsak od nas bi nekaj rad,
vsak od nas je svoj zaklad –
stopimo skupaj,
ukrenimo spet kaj…
Nismo mi zanetili ognja,
to so storili drugi,
gorelo je že,
ko smo prišli zraven…
Mi bi radi posedli
okrog tega ognja,
radi bi prepevali
ob spremljavi kitare,
udeležili bi se tistih iger,
kjer starost ni omejitev.
Radi bi zanetili požar v vaših srcih,
ogenj, ki ne žge in peče –
ogenj sreče in tistega občutja,
ko je naša mera zvrhana.
Že življenju samemu dolgujemo,
da se z njim spoprimemo
in vse napore usmerimo
ne le v produktivnost,
ampak predvsem v osebno(stno) rast.
Imamo pa tudi dolžnosti do družbe…
Zato venomer nekaj prirejamo in kreiramo.
Škoda, da napak ne moremo (in ne smemo)
kar preprosto zradirati
in ves čas s cvetjem posuto pot ubirati…
Mi nismo zanetili ognja,
tudi ko so se strasti vnele.
Ogenj je že bil,
še preden smo mi sploh obstajali.
Dokler bomo na sceni,
pa bo ta ogenj resnično gorel,
ker je svetloba naša moč
in ker sovražimo surovo noč.
Danijela Premzl
|
Nismo mi zanetili ognja
Prispeval/a: Salamander dne nedelja, 5. avgust 2007 @ 18:02 CEST
Ogenj netijo neumni, nestrpni, omejeni, zlonamerni ljudje, kajti taki brez ognja enostavno ne morejo obstajati!
Upam, da ga bodo imeli v peklu v izobilju!
lp Salamander
...
Nismo mi zanetili ognja
Prispeval/a: ivi bohorč dne nedelja, 5. avgust 2007 @ 20:56 CEST