Povsod sva skupaj,
še takrat, ko sem
daleč, si z menoj,
z mano si tudi takrat, ko sem sam;
ne želim, da odideš
drugam, da zapustiš
srce moje….objem,
saj veš, da slovesov ne maram;
vsako slovo v meni
novo rano izdolbe,
v mojem srcu..duši
pusti orkane…neurja sledove;
zato draga ne dovoli,
da se kot snežak stopim
ob pomladni odjugi,
da se kot on v vodo, v solzo zlijem;
sprašuješ me, če sem
tvoj, da si ti moja
takrat, ko si, to vem,
in da sva vsak svoja,
tudi da te zelo želim, vem, draga moja.
Franci-Kanika
|
Vsako slovo...
Prispeval/a: klaruška dne nedelja, 21. september 2008 @ 12:12 CEST
v bolečini slovesa sta
žalost in jeza.
dokler so sanje, je
žalost ujeta vanje.
ko ob resničnost trčijo,
se še jeza oglasi.
predobro se poznam,
predobro vem, da med
sanjami in resničnostjo
predolgo živeti ne smem.
hej, v redu si, v redu sem,
samo takšnega življenja med je in ni
ne zmorem, preprosto, ker me je
vsak dan manj in lezem vase.
Vsako slovo...
Prispeval/a: kanika59 dne nedelja, 21. september 2008 @ 17:29 CEST
ko si nasitiva..želje..potrebe,
je ni, takoj je preč…izgine,
ko strastem..srcu zadovoljiva;
Klari, kar deli, si kul.
Kanika