Prav pošastno mi je bilo
gledati njo, vrv za obešanje,
kako se v vetru ziblje,
niha, kot da vabi me, kliče, hoče moje dušo…telo;
po vsej svoji dolžini se je zvijala,
kot kača strahu..prekletstva,
na koncu odrešitve odpirala
je zanko, čeljust grozečo,
da mi zategne vrat, zamegli oči, za življenje proseče.

Stopal sem proti njej nič kaj hrabro,
s koraki težkimi, kot da so noge
svinčenega vojaka, ne pravega, mene..moji, lačnega zraka..svetlobe,
kot da draži me, izziva,
me sonce slepilo je, da sem jo samo čutil, ne videl je dobro;
tla pod nogami so škripala, se tresla
so, ne jaz, ne moje
v škornjih noge,
v nos mi silil je vonj znoja..strahu, agonije, svežega lesa;
nekaj me je močno dušilo, stiskalo
za vrat, v ušesih mi je šumelo,
jata črnih vran je kriče sonce prekrila, da se je stemnilo,
v daljavi sem slišal otroka jok, ni jokal zase,
zame je solze lil, bila je moja mladost, vse se je zavrtelo,
nastala je noč...pot brez vrnitve.