Vonj praproti,
kopriv, velikih listov lapuha
ob vodi žuboreči,
nama je silil v nos, ušesa,
ko sva tesno objeta stopala
po stopnicah, lesenih, črnih,
pragovih, ki služili so nekoč 'konjičku, ki ogenj bruha',
vkreber med zelenje
sva šla,
med trave cvetoče, travniške cvetlice;
na vrhu stopnišča
si rekla mi, da ne bi odšla,
da bi ostala v tem raju, samo za naju, da pobegnila
bi od njih, hrupa mestnega..vrveža,
od vseh, ki ne mislijo kot ti, kot midva.
Poznam kraj, sem šepnil ti na uho,
vem, kje je raj samo za naju dva,
tja pojdeva, kjer je Indija Koromandija.
Nasmehnila si se in smeh je bil
del tvoje notranje podobe, tvoje
iskrene ljubezni, oba sva
vedela, da je zgodba v raju
samo za naju,
le v pravljicah,
v knjigah še živi, v romanih in sanjah.
Takrat, ko naju več ne bo na to mesto,
v ta kraj gorskega potoka, njegovega
žuborenja, vonja rož..zelenja,
domovanja vodomca,
stopnišča iz železniških pragov…črnega,
bo lepota neokrnjena
gostila in vabila druga srca zaljubljena,
sprehajalca črnega stopnišča;
takrat naju ne bo več tja.
|