Razčrkujem morje.
Na milijarde kapljic,
iz katerih bom sestavila
besede in jih zložila v misli,
z občutkom vode.
Udari val v čeri,
ki se razletijo v peščena zrna.
Razdeljena na tisočinke sekund.
Vase bodo sprejemala obraze.
Razvodje. Porečje duš.
Voda izbira svoje častihlepje,
se spreminja v pot človeškega obraza
in se hrani z domišljijo svojih poti,
s spodjedanjem korenin.
Kapljice, rojene iz odpora
do upadanja ob obrežju,
so v oseki postale bolečina besed.
Spregovorile so skoz sito peska.
Kopno je njihov dom,
po katerem hrepenijo moči.
Maska tragedije je plimovanje.
Osvajanje kopnega,
kjer se plazijo
z vodo napolnjeni ljudje.
Iz tekočine so sestavljeni
z živčno boleznijo vode.
Iz njene sebičnosti.
Neprekosljiva je v moči.
Močnejša od ognja,
Zapečatena z nebom.
Stisnjena in utesnjena
med kontinenti,
z voskom neslišnosti
v ušesih njenih oblik.
V čereh prebiva svetobolje rib,
plavajoče v žile drevesa.
Krik čudenja v telesu,
ker se valijo rdeče reke
v tekoče – gorečem stanju.
V sebi nosimo tekočino,
v kateri plava stenj.
|