Sonce pripeka name,
slišim glasbo vetrov,
bosa noga na mivki,
počasi dela korake,
proti tej nebeški modrini,
vesoljnemu številu kapljic,
združenih v eno samo,
imenovano morje.

Nevidna sila me preplavi,
zajamem sapo in se prepustim ugodju,
tej strasti, ki se prebuja,
dviguje z najmanjšim gibom,
z vsakim novim utripom,
vsako kapljico posebej.

Sem kot sama boginja,
tam na sredi morja,
v svojem ritmu,
ki sem ga ujela z vetrovi,
in začela svoj ples,
ples brezmejne sreče,
da sem zlita z vso to lepoto.

Dvigni se ti mogočni val,
pokaži svojo veličino,
tisto svojo moč,
da zaigra srce kakor boben,
v tem čarobnem trenutku,
iz katerega kaplje,
vsaka na svojo stran,
kot svilnati trakovi,
pokažejo vse svoje gibe,
ob katerih ti zastaja dih.

Srce se počasi umirja,
ponovno me vleče na kopno,
da stopim na tla,
na to mehkobo mivke,
ki razvaja vsak korak,
se vležem na obalo,
diham to svežino,
ki jo pošilja morje,
ter se prepustim dotikom žarkov,
ki se nežno spuščajo name.