V sebi želim ohraniti otroka,
ki se vse prevečkrat umakne iz prizorišča
in ga prepusti resnobi odraslosti.
Pa ne sme zamreti njegov glas,
ki mi je kot smerokaz,
ne smem se
(na ukaz)
prenehati
igrati in prepevati,
sicer bom v pustinji
ždela zamorjena
in osamljena.

Naj le bo
živ žav
otroške govorice;
že sedaj njihove
ročice gradijo
gradove za
pravljična bitja,
a nekoč
(upam)
bodo gradile
mostove
od ljudi do ljudi.
Morda prenovijo še tiste,
ki so jih naše roke (in besede) porušile.

Danijela Premzl