Sva na poti v kraj,
kjer ni cest, samo
stezice ozke, strme
stene v nebo ukrivljene.
Namenjena sva tja,
tja, kjer visoko
med oblaki ptice, orli,
simbol moči in svobode, krožijo.
Tja pojdeva,
kjer tišina, pesem gora
poje vrhovom žarečim
od sonca v jutrih, v večerih temnim prepadom.
Greva v prostor bobnenja
mogočnih slapov,
čudoviti so, kot da padajo z neba robov,
v zrak dvigajo meglice vse do sonca zlatega.
Prišla sva v kraj
obdan, okovan z ledom, raj
tega gorskega sveta, očarana
od lepot, tišine, objeta odšla sva v najina svetova.
|