Kdaj bom našla svojo pot?
Tisto pravo, meni lastno?
Kdaj moj zmeden um
se bo otresel zmot?
Kdaj srce bo bilo mirno,
kot po nevihti ocean,
a v globini valovalo strastno?

Kdaj, le kdaj
postala močna bom kot skala?
Da ne bodo več bolele
me krivice, vsak prepir?
Kdaj ne bom se več ničesar bala?
Kdaj iz mojih vlaken končno
izginil bo ves ta preklet nemir?

Kdaj...
Ne kdaj, ampak v katerem svetu
vsak od nas pod svojim soncem bo cvetel?
Vsako noč, vsak dan in vsak trenutek
upam, čakam...
da kljub naši bedi se bo novi čas začel!