Vse se ne sme,
a počenjamo ravno to,
kar potem obžalujemo.
Vsega se ne da razložiti,
morda moramo kot tako sprejeti,
in zato se včasih tudi molče borimo
za tiste poslednje skrivnosti,
da jih ne oskrunimo.
Včasih zadostuje že prisotnost tebe
(kdor koli pač že si),
da začnem razmišljati,
za kaj sploh živim
in kaj je tisto, česar si v resnici želim.
Brez besed te opazujem
se nad tabo navdušujem;
vedno znova se premagam
ravno v trenutkih, ko se odločaš
ali spregovoriti ali za vedno obmolkniti.
Danijela Premzl
|