
Solze na licu,
žalost v očeh.
Polzijo počasi
in brišejo smeh.
Mrzli so prsti,
nosek rdeč.
v hladni so krsti,
ni b'lo časa za peč.
Je žal tudi meni,
in jokam glasno.
Nihče me ne sliši,
lej to je slovo.
Je belo, je rdeče - glej ni več sreče.
Je modro zeleno - na obrazu rumeno.
Lahko bi mi povedal vsaj,
barvo tvojih sanj, da jih oblečem v sijaj..
Pobarvam jih v srebro,
in podarim ti mavrico.
Zdaj sem kot iz peska,
ni trdnih več kosti.
Ni toplega več meska
prozorna mi je kri.
Prodoren vsak pogled,
hladnih mrzlih je ljudi.
Oni mislijo, vsi..
Mislijo da me ni.. me ni.. me ni..
Je tudi meni žal
in jokam jaz glasno.
Nihče ne sliši me,
lej to je slovo.
Zaprejo vrata se,
se žamet rdeč spusti.
v beli krsti jaz,
drugi zunaj so vsi.
Še živa sem če hočem,
še tvoja, čeprav jočem.
Umiram in se živa upiram..
med nebesi in peklom marširam.
Nekoč rojena,
Živela in umrla..
v tvoj krvav obraz
Žalostno sem zrla.
Umrla, umrla...
|
Moje slovo
Prispeval/a: platana dne ponedeljek, 29. oktober 2007 @ 07:34 CET
Moje slovo
Prispeval/a: Weirdness dne nedelja, 25. november 2007 @ 18:41 CET
Nič več nisi Navihana, le črna, udarna, ujeta v brezčasju ljubezni, ki je ne moreš uloviti, niti ne pozabiti.
Umiraš v morju črnine, v praznini srca, ki je hkrati napolnjen z ljubeznijo, a spet prazen. Zmedenost te prepleta v tej resničnosti, ki se zdi navidezna, kakor sanje, nočna mora, ki se nikoli ne konča.
Obup in bolečina rojevata iz tebe zelo lepe pesmi. Sicer mračne, a prelepe na svoj, ljubezensko otožen, včasih srhljiv, način.
Bori se, ostani energična, ne pusti mraku noči, da te prevzame.
Uglej spet luč dneva in njeno lepoto. Vendar ne pozabi poti, ki so jo prehodila, saj je le ta pot tista, ki te naredi takšno, kakršna si.
Lep pozdrav, Aljaž
---
You don't know me, you don't know me at all...