Le kaj bomo
s tolikšno količino neba.
Za sanje potrebujemo noč,
da se izprazni oko.

Sanje zvodenijo.
Odtekajo in zalivajo nebo.
Nebo je koža sanj.
Čaka, da dan razsvetli nočni privid,
ki so ga sanje stkale v temi.
Sanje so projekcija duha
z neizpolnjenimi željami dneva.

Zvezde so biseri neizsanjanih ljubezni.
Sonce je sedež njihove zgostitve.
Sanje so odluščeni del noči.
So galerija slik v očesu.
Nebo je naročje človekovih pravljic.
Je zategli zvok hrepenenja
in ležišče upanja.

Nebo je neizmerno.
Razmnožuje mladiče vzdihe
in kropi nočne plime sreče z dežjem.
Tako mogočno je in veliko,
da mu teža sanj udira streho.

Sončnica je v temi sklonila glavo
in sanjala, kako sonce hoče razširiti
svoje kraljestvo v njenem cvetu.
Na nebu se prerivajo tudi sanje
zapuščenih psov.
Izgubljena ptica v preletu sanja,
da bi poletela še višje v nebo
in se nazobala človekovih sanj.