Sanjam, kako lepa je rimska pot do neba,
tlakovana s svetlečimi mrvicami in korak k Luni zlati
vpijam vase te zvezde, razpršene nad tišino sveta.
Dan zamenjala sem spet za noč, mojo črno noč,
ko rdeča krogla na okno žareča pošilja svoj sijaj,
ko Mesec bledični odgovor ponudi na vsak moj zakaj
in jata luči v daljavi odplava od oči milje daleč proč.
Hodim nad oblaki in trkam na zvezdna vrata,
da posadila bi na nebesnem oboku cvet, ki na Zemlji ne cveti,
če širom raja kdo bi dal mi kotiček bi med neznanimi ljudmi,
ko iskala kot svoj bi v tesnem objemu repatega kometa
in med planeti neštetimi našla izgubljenega brata...
|
Rimska cesta
Prispeval/a: Weirdness dne sreda, 8. avgust 2007 @ 13:40 CEST
Takoj se najdem v tvoji pesnitvi, saj to, kar opisuješ, neprestano okupira moje misli. Kadarkoli se zazrem v nebo in gledam zvezde, se poraja mi miljon vprašanj...
Kadarkoli gledam zvezde se odpravim na pravo popotovanje domišljije, ki mi, kakor tebi, deluje s polno paro, hehe...
Kakor mala otroka sva, ki z domišljijo si utirava pot med zvezde, si tlakujeva rimsko cesto v neznano...
Lepa pesem... pritegne... drži... me hitro ne spusti...
Lep pozdravček, Weirdness
---
You don't know me, you don't know me at all...