Prisluhni nočni pesmi, nikoli ne pozabi,
skrivnostno teče, v pesmi k sebi vabi,
ko žubori, deroča, Mura spet sanjava,
vabljiva, očarljiva, z odsevom zvezd,
ko gostje, spremljajo na pot v noč v svet.
Se lesketajo zvezde, ko z luno obsijana,
poslušam jo, je spet živahna, razigrana,
neskončno pesem nosi skozi čas, ravnico,
panonsko, si utira pot med jelšami, topoli,
vrbami, zazdi se da z njimi poje, govori...
V svoji pesmi, v toku svojem žubori,
kot človek na poti ob ovirah zaječi,
ob bregovih se naslanja, pesem poje,
s topoli, vrbami v družbi najlepše svoje,
zbudila je spomine lepe, sanje moje.
Že sonce na obzorju, dan se bo rodil,
jo v rahlo bo v meglico svetlo skril,
da si zajame, vzame več moči, svežine,
saj pot predolga je, ko dan spet mine,
ko šepetala v pesmi, v sanjah bo spomine.
|