Najhuje je zvečer, ko vse hodi spat,

ko dan poreče zbogom, takrat,

ko mesto prekrije noč in ulice zalije

svetloba, avtov žarometi..izložbe svetle;

ko se ptice v svoja gnezda vračajo,

ščebetaje se oglašajo, netopirji gredo

na hajko in se vešče okrog luči zbirajo,

takrat nastopijo mrak..noč, skupaj vstopajo;

igrajo se s pohištvom..z mano slepe miši,

v mali sobici izmišljajo si igre mraka…noči,

najljubša jim je igra skrivalnice v temi,

takrat iz dna duše uživajo, me mučijo, so v meni;

v svoj svet pobegnem..zvlečem svoje telo

v kot svoje sobice, opazujem jih na razdalji,

ki mi še omogoča, da diham, res bolj kratko,

vendar sem, ne dovolim jim, da me strah..groza izniči;

glas telefona slišim, nekje daleč se mi zdi,

poje kot zvon cerkveni, navček, ne ni,

nekdo je, morda ona kliče, morda soseda moti

razgrajanje mojih gostov, ki se jih ne vabi,

brez povabila pridejo kar sami;

zvok 'lifta', da odhajajo, najavlja,

so zbegani..prestrašeni..skrokani,

svetloba jutra..dneva, zunaj se dani,

lovi jih, kot so oni mene, jih nadvladuje…preganja;

ne, ne bodo me, mene ne,

sem si zatrjeval v sončen dan,

jaz bom njih, vse jih bom, trdim, ne zaman.