| 
Kdaj bo glas njih prišel do nas,
Ki se izgubil je na poti v nebo?
Kdaj bo njih krik smrtni
Rezal nas v uho,
Nas prebudil iz zablod,
V katerih zasanjano živimo.
Kdaj bo mrtev njih pogled
Nas spomnil za kaj vredno je živet'...
...Smo naučili kaj se od njih,
Od bratov naših rdečih,
Ki v Apalačih in v Skalnem gorovju,
Na obrežjih Mississipija voda,
V čudesih Yellowstona
In na področju Zahoda Divjega celotnega,
Umrli so pokončno!!!
Za svoje pravice borili se do konca...
...a podlegli besu, srdu in sovraštvu...
...Naših belih predhodnikov!!!
Bomo kdaj lahko drugačni,
Da poplačali vsem indijancem bomo
In se spremenili...
Da njih smrt ne bo le mimo
Nas odšla, ampak prišla v intimo,
Vse do našega srca...
...Takrat se srca bodo povezala,
Odpuščena bodo pozabljena dejanja...
...V spravi in miru zakopali sekiro,
Ki nas pesti že stoletje in pol...
...Končno bo barva kože izpuhtela,
Rdeča bo črna in črna bo bela...
|
NE ZAMUDITE
Padlih junakov glas (Tretji del trilogije: Rdeči brat)
Prispeval/a: Mark Ardent dne petek, 30. november 2007 @ 13:12 CET
Kdaj bo glas njih prišel do nas,
Ki se izgubil je na poti v nebo?
..........................................................................................
Saj glas njih je vedno tu,
pričevanja glas o nekem zlu.
Nebo je modro, širno,
srce v njem je končno mirno.
V prisotnosti duhov živeti,
od duhovno odsotnih umreti,
menda prekletstvo je izvirno,
vsaj tako se mi vse bolj zdi,
ko hodim pota po krvavem tlu.
Le dvoje je, kar nekaj šteje,
biti hladen in v duši odsoten
ali toplega srca, ki tudi druge greje.
Vendar takrat in še sedaj je tu prisoten
duh velikih in ponosnih,
pregnanih od ponižanj neizprosnih.
Pa vendar glas z neba se vedno vrača ta
do nas, kjer ves ponos in čast ima.
....................................................................
Hej, dobro si tole povedal, pesem je zgovorna in ne more biti zasnovana drugače, kakor v tem jeziku trpljenja in začudenja nad duhovno praznino in njeno premočjo nad lepoto duše, katere se želijo polastiti brez, da bi poznali njeno bit, kaj šele, da bi v primeru osebnega razsvetljenja, kar je očitno nemogoče, znali s tem karkoli storiti ai uporabiti. Ja, tako je to od začetkov časa, diskriminirati in izničiti vse, česar ni moč dojeti, na žalost to skozi vse čase ostaja rdeča nit malega človeka, kateri skuša svoj bedni jaz vsaj malce dvigniti, zakaj, ve pa le sam, če sploh kaj ve. Praksa tega ne potrjuje.
Všeč mi je, da si se lotil tega vprašanja in mi bo v čast, če tudi te in druge svoje pesmi predstaviš tudi tam, kjer si ravno tako dobrodošel in si vabljen, da se še kaj vrneš in predstaviš vsa svoja dela.
V pričakovanju, z odličnimi pozdravi, bruder :)
Mark Ardent