Samo kravato..iglo si še pripnem,
čevlji zloščeni, da jih obujem,
na polici takoj za vrati čakajo,
za trenutek poškilim v denarnico in zbogom..adijo;
toda nekdo gre..hiti za mano v noč, slišim
njegov korak, zadah smrdljivi na vratu čutim,
»Kaj 'cvikaš'? S tabo grem, sem tvoja,«
se v meni oglasi ona..karma moja;
ulice napol..svetle.. prazne, stopava tesno
drug ob drugem, je v meni, z mano,
nagovarja me, deliva si zakajen prostor…viski,
še točajko je hotela, njo, po imenu Waaly;
oba sva že rahlo okajena, bolj ona
kot jaz, stari maček pregnani, skozi
oblake tobačnega dima jo opazujem,
nekam znana se mi zdi, pomežiknem ji, kaj ni
to karma moja, po nešteti rundi se sprašujem,
ko z njo se v postelji znajdem;
s prezirom..zaničljivo se mi nasmehne:
»Sam sebe varaš, ubožček stari, naj ti točajka tekne!«
Skodelico zelenega čaja počasi srebam,
se tako z rdečimi očmi inkognito okoli oziram,
čisto pomirjen sem,
kje je karma 'zagamana', vem,
čeprav sem sam za mizo
leseno, pogrnjeno nedeljsko,
da je v meni, vem, še dobro, da vase ne vidim.
|