Stojim pred napol zaprtimi
durmi tvojimi, rahlo odškrnjenimi,
pred vhodom tvoje duše…srca, kot uročen
potepuh…klatež nebogljen..tragikomičen
popotnik razburkanega časa, viharnega,
strmim predse v svet, ki se mi odmika…izginja;
pri zaprtih vratih duše
midva oba stojiva,
v njene globine
zreva, v njej iščeva smisel čustev, strasti minljive,
v morju poželenj…strasti izginjava…utapljava,
na pragu stene..prepada, drug drugega čutiva;
ni nama od boga dano,
da skupaj bi v večerih sonce spravljala spat,
v nočeh pomladnih preštevala igrive zvezde, kot takrat,
ko sva skupaj v dvoje na soncu ležala ob luni,
ni nama usojeno, da bi se v jutrih zasanjanih
božala z očmi, zaspala spokojno v nežnih poljubih;
noč je in hlad, megla zlovešča
okoli mene… srca,
ti se vse bolj kot vrata
težka in okovana zapiraš v prostor, vase,
klečim pred njimi, pred teboj, vendar ne čutim te,
ne dovoliš mi, da bi poslušal tvojega srca bitje,
toda vedi, ne moreš mi vzeti sanje,
te ostanejo in spomin nate, tudi ta ostane.
|
Popotnik razburkanega časa...
Prispeval/a: Ljuba dne sobota, 23. avgust 2008 @ 12:21 CEST
Stojim za napol zaprtimi
durmi, rahlo odškrnjenimi,
za vhodom svoje duše, srca
kot uročena
tragikomična figura nebogljena,
nemočna in trepetajoča,
ker vem, da ta ljubezen nemogoča
bi obrnila življenje mi na glavo,
in ti ne znaš, ne upaš, ne zmoreš vrat odpreti,
ker skupaj z mano moral bi trpeti
zaradi tistih nekaj ukradenih trenutkov...
Kajti ni usojeno nama v tem življenju
prebiti časa skupaj,
morda v naslednjem kdaj...
Vseeno - če odškrneš vrata ali ne,
se ne otreseva trpljenja...
Zgodba mojega življenja...
Popotnik razburkanega časa...
Prispeval/a: kanika59 dne nedelja, 24. avgust 2008 @ 11:38 CEST
vrat ne zapiram, ne duše svoje odpiram, ne pred sabo, pred nikomur, za nikogar
jih ne, jaz ne!, zakaj le?
sama se,
z pomočjo sile stvarstva...nevidne,
z njo in močjo usode;
Ljuba, zamisli kaj vse gre v usodo, hi, hi.
Čestitam Ti, lepo si preigravala pesmico....
lp, fp-Kanika