Odpravljam se tja,
kjer ona je, leži,
mirno teče..čaka
name, v brzicah..se peni;
vsa je voljna..drhteča,
vabeča, kot deklica
s planin…Pohorja,
livad…travnikov..gora;
s svojim leskom..Šumom
me vabi vase, da me objame
se poigra z mano, v ritmu salse,
da se odžejam nje..njenih tolmunov;
srčno rad bi, draga moja,
vate bi zaplaval, napil bi te se,
vse bi dal, da s tabo draga
bi zaplesal v tvoje drobovje..valove;
toda v meni je čut,
da ne poješ samo meni,
me vabiš vase..k sebi,
ne vara me, zato zastonj ves trud.
|
Odpravljam se tja...
Prispeval/a: klaruška dne nedelja, 28. september 2008 @ 22:25 CEST
ja, vem, kdo bil prvi je,
ki izvabil je iz nje
pomiritev čustev zase
in se vrnil tja, kamor spadal je.
Fuj in fej! Kaj vse je prestala
ta deklica mala.
pa se zdaj sprašuje in čukasto gleda,
od kod drugim tak odnos:
pride, vzame, zavrže.
Neodgovorni ljudje, nimate
pojma, kaj delate!