Vsak na oblaku svojem,
na nočni meglici sediva,
stkani iz neštetih minut, sanj,
solz prelitih, objokovanj.

Drug z drugim se pogovarjava,
a se ne vidiva, ne slišiva, obema
je težko, močno si želiva
dotika, kot takrat, ko objeta sva bila.

V oči si gledava globoko,
vidiva v dni, ko drug sva
v drugem vedno poiskala
tisto, kar naju je osrečevalo.

Nenasitna sva bila, jemala
sva…dajala, zate z neba
sem zvezde klatil, lovil
metulje in te noro ljubil.

Umolkneva, brez glasu
ostaneva, besede
obvisijo zataknjene
v rahlem jutranjem vetru,
neizrečene in neizsanjane.
Želiva si objema, se dotikava,
čeprav drug v drugega zreva,
se ne vidiva, vendar čutiva, da se ljubiva,
z oblakov sestopiva.