Steklena vežica okrog srca,
Tukaj, da nikoli se ne preda.
Krhka, kakor je življenje samo,
Ljubil bi, a le predano...

Srce moje, daj zažívi,
Preko mej poglej, igrivi
In v temí poglej v sonce,
Ki nikdar se ne preda v konce
Tistih misli, ki le kdaj
Morda prešle bi rade v raj.
V harmoniji glasbe,
Te duševne preobrazbe
Le pomsli še na srečo,
Ne na reko le perečo,
Ki odnesla bi vse misli,
Ki naredijo smeh ta pristni...

Nekaj manjka, poleg sreče,
Poleg vsega zadovoljstva.
Rad bi čutil še telo ljubezni,
V objemu mrzlih teh noči...

Rad bi čutil še bližino,
Tistega telesa le toplino...
Jutra, ko razvajal bi,
Bila bi to, kar srce moje si želi...