Kovala v ognju,
kot vroče železo,
iskrive si verze;
so se iskre iskrile
nastale so zvezde.
Se je ogenj razširil,
v toploto zajel
je moje srce,
nastalo je sonce.
Ogenj še gori
toplota se širi,
vsa srca zajame
in cel Svet
z ljubeznijo objame.
Nebesna modrina
se za oblak je skrila,
bo sonce sijalo,
modrino bo
izza oblaka zvabilo
in nebo se bo zopet iskrilo.
Ana Nuša
|
Nebo se bo zopet iskrilo
Prispeval/a: maj08 dne sobota, 18. oktober 2008 @ 13:11 CEST
Dežela mavric in vrtov…
Tam poje Bela rajska ptica,
tam ni »resnic«
tam ni »Bogov«
Še vedno živa bela Knjiga
v kateri raste Beli cvet
Še vedno piše svoje rime
sijoči mavrici poet.
Nekje globoko v oceanu
se skriva skrinja vseh želja
(so le delfini, le delfini,
poznajo skrito pot do tja)
Modrina miru je kot slava
kot moč in nežnost brez meja.
V deželi mavric smeh in glasba,
Vse sije, sveti, se iskri.
Tam ni napuha in ni praznost,
Večna Ljubezen tam bedi.
Toplo smeječ se vsem razdaja,
Za vsakega poljub ima.
Večni izvir tam vseh napaja
Goreče sonce, vse zvezde
in romantična luna tam doma.
Tam sije večna mavrica…
Nebo se bo zopet iskrilo
Prispeval/a: ananuša dne nedelja, 19. oktober 2008 @ 05:42 CEST
tvoje pesmi si prebiram,
z njimi dušo si napolnim
in pa žejo pogasim.
V srcu radost me objame,
se v valove sreče potopim,
oceane Večnosti spoznavam
in lepoto bivanja priznavam.
Kdo napisal verz je Ta,
ki oko mi zarosi,
srce v ljubezen potopi,
da v radosti vzdrhti.
Nebo se bo zopet iskrilo
Prispeval/a: ananuša dne nedelja, 19. oktober 2008 @ 11:50 CEST
tako so lepe,
to so pesmi Svete.
Njih avtor je Gospod,
ki ne pozna nobenih zmot,
v Večnosti prebiva
in pesmi te
po Svetu nam razliva.
Nastal Vesoljni bo potop,
ki z vodo NE bo zalit,
z ljubeznijo in mirom bo razkrit.
Se Nebo bo Zemlje dotaknilo,
njih Avtor bo razkrit,
ki do sedaj bil v tančico je ovit.