Naj Ti zaupam vse, kar me teži,
nate preložim vse svoje skrbi;
veš moje sanje,
katerih si še ne upam zaživeti… -
na vsakem koraku me spremljaj,
ne dopusti, da me kdor koli ali kar koli
odvrača od Tebe, saj si vendar moje vse!
Milostno me sprejmi v vsej moji nepomembni majhnosti,
katere se zavedam in kesam,
prosim Te, poruši vse pregrade,
ki naju razdvajajo,
dovoli, da od Tebe črpam moč
za svoj osebni boj.
Daj mi živeti vse bolj Tebe vredno in pošteno,
navdušuj me za vsako plemenito delo!
Vse, kar sem in kar imam, bi Ti rada posvetila,
v Tebi bi se končno moča duša zbegana spočila.
Naj je moja krivda še tako velika,
usmiljeno, odprtih rok, me sprejmi vsakič,
ko na pravo pot se vračam.
V svoji lahkomiselnosti, vem, sem povzročila Ti
kar preveč skrbi,
pomagaj mi, da prisluhnem spet glasu svoje vesti,
saj mi po njej spregovoril boš Ti.
Danijela Premzl
|
Naj bo moja krivda še tako velika…
Prispeval/a: jože.k dne ponedeljek, 30. junij 2008 @ 13:08 CEST
Lepo izpovedano, z eno samo željo...
Jože
Naj bo moja krivda še tako velika…
Prispeval/a: konsuelo dne ponedeljek, 30. junij 2008 @ 21:28 CEST
konsuelo