Prevzelala roža me, njen cvet vabljiv,
čarobnih barv, postal je poželjiv,
ko gledam jo, je kakor sanje,
v lepoti, vonju me objame.

V lepoti iščem ideal čistosti,
kot rosen cvet minule je mladosti,
ko solze vselej so se posušile,
v srcu brazd nikoli ne pustile...

V daljavi lik se staršev mi izriše,
najlepših dni, mladosti mi izpiše,
prijatljev mnogo žalzemlja mi prekrila,
na njih spomin v globinah mi srca pustila....

Srca utrip se mi spreminja,
ko zloba se porerada vdinja,
kot neželjen sopotnik ovira,
da svojo pot srce si utira....

A cvet prelep prežene misli, oživi,
Čeprav se čas izteka njemu, naših dni,
občutek je topline premočan,
da me osreči, mi polepša dan...