Pojdi kdaj z mano
pod stare oboke,
kjer sence temnijo
skrivnostne in sloke.
Glej, skrivoma zate
tam ruji rdečijo
se čisto do brega,
kjer sanje živijo.
Tam z brstjem naključij
preraščajo sence,
z mavrico spletajo
šopke in vence.
Še deklic so vzdihi
zasanjano tihi ...
|