
Moja Luna ima obraz!
Zabuhlih lic
in solznih stezic,
ki ga je povozil čas.
Njene so oči,
kakor limonine koščice
In nos na sredi,
kakor hribček, ki dviga z gladke se potice.
Beži!
Išče svoj srebrni sij.
Skriva se, kakor da je ni.
Nihče je ne vidi same, samcate v temi.
Takrat je ni bilo,
ko sva se spoznala.
Ostalo je le oranžno nebo
nad nama.
In ti si mi kazal,
kako je lepo..
objel me nežno
in božal me rahlo.
Ni te več,
Luna mi beži.
Sama sem, nihče me ne vidi v temi,
In morje ki tam v daljavi še šumi,
ti le tiho govori: "Pogrešam te, to tako boli..."
|