Luč edina si, ki sveti,
Upanje v očeh bede,
Te ne upajo v roke vzeti,
V teh dnevih lakote in zmede,
Veliko jih je takih, ki te išče,
Veliko takih, ki gleda mimo,
Ki Vidi le sebe,
Ker nima srca,
Ker navsezadnje ljubiti ne zna,
Kaj mu sploh še ostane?

V sebi skriva sanje,
ljudje smo nenazadnje,
ljudje,
kar je res vredno,
ceniti ne znamo,
ko tistega več nimamo,
znotraj počasi umiramo,
in preden se zavemo,
še tisto majhno upanje v nas umre,
vse kar je vredno,
v srcu za vedno,
ostane,
četudi košček nevidnega neba,
tisti, ki ne zna ceniti kar mu je dano,
posrkal bi vase ves sijaj,
luč edino odel bi v črnino,
ker raje v drugih vbije sanje,
jemlje, da v sebi zapolni praznino.