Se je zgodil prepir v volčji staji
potem, ko so mladega bikca
na travniku zelenem zagledali.
Lep bil, in masten, žarel je zdravje
in se svetlikal kot kresnička.
Bikec je tiho žvečil sočno travico
in o volkovih se sploh ni zmenil.
Le tu pa tam, le tam in tu
na te zverine prijazno pogledal.
Čeprav volkovom pamet ni bila tuja
se lakoti upreti niso znali.

In ne, da bi bikca skupaj napadli…
Se je začel prepir o tem
kdo bo le ga imel.
Takole so se kregali volkovi
se grizli, tepli in sestradani
izdihali eden po enega.
Ostal le eden, najmočnejši.
A kaj, če je vso moč potrošil
na bitko z drugimi in zdaj, ko
je bil plen tako rekoč njegov,
naenkrat volku zmanjkalo moči
in padel je pred bikcem le en korak stran.
A kaj je z bikcem?
Travico še vedno žveči tam…