V njegovem pogledu sem se čutila doma.
V užitju ugodja nekaj posebnega.
Imela sva skupno vremenarsko hišico na vrtu.
Ko je deževalo, sem se skrila v njegovo oblačilo.
Ko je sijalo sonce, se je on iskril na mojem.
V očeh sva imela drug drugega.
Nekakšno monografsko razstavo akvarelov
iz najinih rok sva ustvarila.
Odhajala sva na veliko jaso sredi gozda,
kjer se je pasel njegov beli konj.
Tam sva se pogosto sestajala.
Jaz hrepenenjska, zamaknjena vila in on.

Bila sem vzvalovana z reliefi in zložena v travo.
Počutila sem se njegova razmnožena ideja,
njegov čudoviti dar za zmožnost sejanja semen,
ki nosijo v sebi sposobnost rasti in odrasti.
Nekaj, kar je šelestelo in se dvigalo na prstkih.
Bila sem deklica vabljivega in radovednega pogleda.

Padala sem mu kot rosa na ramena
in ga zasneževala, mu nalagala svetlobo,
ga naseljevala kot starodavno božanstvo.
Nikoli se z njim nisem počutila sama.
Med nama je bilo tako, kot da bi bila od vedno.

On me je skrivnostno krmil kot svojo ptico.
Počutila sem se kot jabolko v travi, zrelo za ugriz.
Nikoli nisem izstopila iz zgodbe,
ker on ni nikoli vstopil vanjo, da bi obstal.
Bil je kot sanjska podoba v svojem kraljestvu,
moj kralj iz majhne skrinjice otroštva,
skrit v anonimnosti, vendar je obstajal.
Tega malega škrata, ki je odrasel,
sem oblekla v kraljevsko oblačilo in ga blagoslovila,
jaz sem se pa spremenila v rezino sonca.

Zasipala sem ga z vprašanji zakaj je on moja kri,
zakaj je ptica v meni, zakaj je rastlina
iz mojega vrta, ki raste tedaj, ko v njem dežuje.
Bil je nekaj, kar se raztopi v notranjosti,
neka hrepeneča snov na vrhu vzpetin
moje duše, ki je žarela v mojem telesu.
V nekem jutranjem hladu je kralj odšel,
a njegov duh še danes prebiva v meni.