Me pot peljala kjer Vipavska je dolina,
Kjer vas je KOZJA PARA,
Pogled na gozd trnovski jo obdaja,
Vrnivec potok, postani tam, prijetno ohlaja...
Bil nekdaj mlin je, zdaj miruje,
Nad vasmi, kjer Sv. Florjan,
Spet drugim Sv Peter te opazuje,
Mišje brdo, Čaven, Kucelj tam kraljuje...
Vasice, sedem jih leži v dolini,
Prisrčnih tam ljudi ,
Me nanje vežejo spomini,
V cvetju češenj prvih so, edini...
Tam zvok te tamburašev vabi,
Dobre volje, pesmi ne pozabi,
Ko srknil boš vince sladko boš od tam,
Težko se boš odločil najti pot drugam...
Te čaka šagra sv. Petra , dobravski tek,
Na pomlad, ko zagledaš prvi cvet,
resnično ta dolina malce skrita, očarljiva,
Po paleolitskih izkopaninah že dolgo živa...
jože.k
|
Kozja para...
Prispeval/a: jože.k dne četrtek, 26. junij 2008 @ 12:44 CEST
Ko sladko vince srknil boš od tam...
Kozja para...
Prispeval/a: Tatjana Malec dne četrtek, 26. junij 2008 @ 13:09 CEST
niti ne morem izraziti vsega prijetnega presenečenja, da si opisal v svoji pesmi majhen vipavski zaselek v Dobravljah. Vprašam te kaj neki te je kot Prekmurca zaneslo v to majceno vasico, v kateri je komaj nekaj hiš in me nanjo vežejo otroški spomini. Kozje Paro sem opisala v svoji pesmi, ki je objavljena v pesniški zbirki Sončevo oko, 2006. Kaj naj rečem? Prijetno si me presenetil, Jože! Da poznaš Mišje brdo, kjer so moje otroške nožice hodile pa še najbolj. Naj te razveseli tudi moja pesem o tem ljudem skoraj neznanem zaselku. Včeraj sem bila na obisku pri prijateljih na Svetem Martinu na Brjah, ki so v njeni bližini. Videla sem celo Vipavsko dolino in preživela čudovit popoldan. Dedovih češenj pa že dolgo ne vidim več kako cvetijo in zorijo, ker je tam umrl zadnji, ki mi je za moje otroške spomine nekaj pomenil.
Lep pozdrav
Tatjana
KOZJE PARA
Na dedovi gmajni pred vasjo v Kozje Pari
stare jablane povešajo veje nad ozko potjo.
Ves grunt so reveži davno gospodi prodali,
otroci otrok o prazni skledi le malo vedo.
Na Križišču stoji znamenje z zahvalo.
Bogve zakaj? Nikoli se ne obrnem vstran.
V hudih urah mi je pod težo upanje dalo,
da upognjeni vrat pred mlinom zravnam.
Nosila sem vrečo, v njej rumeno zlato.
Ob kapelici sem počila in mislila o kruhu,
ki ga leta in leta ni videlo moje oko,
le teža na glavi, zrnje je šumelo v 'uhu'.
Korak je utrujeno drsel k staremu mlinu.
V tistih časih le koruzno moko je mlel.
Za polento trikrat na dan hčeri in sinu
v 'Tadolgem' smo pleli koruzo, rili plevel.
Za hišo pradedov je struga. V njej usiha potok.
Na zaprašeni kašči orodje in stara krpa bledi,
na gredah pod korci risbe Breščakovih otrok.
Leta so mimo in njih med nami več ni.
Še danes me kdaj pot v te kraje zanese.
Le ena resnica mi ostaja vedno v bližini,
da kmečki rod dela, trpi in veliko prenese,
brazde orje, drevo zakorenini srce v globini.
Vipavska burja lomi, upogiba in zvija vejevje,
a v maju je dedov nasad cvetoča planjava,
zemlja oddrema, dlan se kmetu odpočije,
sedem na brežino, ne boli me vrat,
... le srce in utrujena glava.
Kozja para...
Prispeval/a: jože.k dne četrtek, 26. junij 2008 @ 14:57 CEST
Lepo bodi in lep pozdrav od Jožeta
Kozja para...
Prispeval/a: Tatjana Malec dne četrtek, 26. junij 2008 @ 15:34 CEST
povej mi, če si bil kdaj v Kozje Pari in pri potoku Vrnivcu pa na Mišjem brdcu? Ali veš, da je bil iz zaselka Kozja Para, ki šteje le sedem hiš, doma tržaški pisatelj Kravos in da starega milina že desetletja ni več, ti pa pišeš o njem. Da je obstajal ta mlin vedo samo stari ljudje, mladi morda po ustnem izročilu. Mlin so zaprli starši 6-letne deklice, ki jo je raznesla granata leta takoj po vojni, ki jo je našla v travi ob potoku.
LP Tatjana
Kozja para...
Prispeval/a: jože.k dne četrtek, 26. junij 2008 @ 16:03 CEST
Lep pozdrav od Jožeta
Kozja para...
Prispeval/a: jože.k dne četrtek, 26. junij 2008 @ 17:50 CEST
prepis kopija...internetni naslov te čaka v uredništvu pozitivk
Tako lepo je prebrat, da se nekdo s tako nostalgijo spominja naših krajev. Tudi jaz bi rada napisala tej Tatjani nekaj besed. Pa bi se mogla najbrž registrirat. Lepo te prosim, da jo v mojim imenu pozdraviš. Lahko ji napišeš tudi, da smo zdaj mi lastniki tiste Breščakove hiše o kateri piše. Lahko ji tudi daš moj mail. Reci ji naj kar pride na obisk, ko bo hodila kaj tu okrog. Če želi mi pa lahko tudi sama kaj napiše
lep pozdravček
m....
Kozja para...
Prispeval/a: jože.k dne četrtek, 26. junij 2008 @ 17:58 CEST
..aja pa še nekaj. Ne vem sicer, če lahko popraviš svojo lepo pesmico ampak samo eno besedico bi bilo dobro popravit zaradi ljudi, ki poznajo naše kraje. Tam kjer si napisal sveti Florijan bi bi moral napisat Sveti križ. To je moja napaka oprosti. Ni naša cerkev posvečena sv, Florjanu ampak svetemu križu. se enkrat oprosti za mojo napako
....M....
Torej vsem, ki ste jo prebirali, se opravičujem...
jože.k
Kozja para...
Prispeval/a: strelkaa dne četrtek, 26. junij 2008 @ 18:18 CEST
Kot vidim si ti Jože že prenesel moje pisanje Tatjani. Hvala.
Tatjana res me veseli, da si tako lepo opisala Kozjo paro. Jaz živim v Kozji pari že 23. let. Sem soseda tistega mlina,ki ga opisuješ. Tudi tista domačija je pred letom ostala zapuščena. Gospodar je umrl, njegova žena pa je šla živet k bratu, ker zaradi bolezni ni sposobna skrbet sama zase. Tako smo v našem zaselku samo še štiri družine. Tista hiša kjer je bil rojen Marko Kravos je zdaj naša. Vabim te, da prideš kdaj na obisk. V soboto smo imeli pri nas druženje na katerega sem povabila tudi Jožeta. Tako je nastala ta njegova lepa pesmica.
Še veliko pesniškega navdiha vama privoščim
Kozja para...
Prispeval/a: Tatjana Malec dne četrtek, 26. junij 2008 @ 21:07 CEST
seveda presenečenje je zelo lepo in me radosti, da si vzpostavila stik z mano. V Kozjo Paro bom brez drugega prišla. Sem ti pisala pismo na tvoj mail. Lepo bi bilo, da bi bilo organizirano še kakšno druženje pri vas, da bi se spoznala tudi s pesnikom Jožetom. Pri vas doma sem bila, ko je bil še tvoj no nono živ. Marija in moja mama pa sta bili prijateljici. Pisatelj Kravos in moj ded pa sta bila soseda in prijatelja. Kravos opisuje v svoji knjigi naprednega Breščaka, mojega deda. Veliko zanimivih zgodb mi je ostalo v spominu po izročilu mojih prednikov, marsikaj zanimivega vam bom povedala, ko se srečamo. Marsikaj od tega sem opisala tudi v genealogiji o mojih prednikih, ki te bo gotovo zanimalo. K vam se bom kmalu vrnila in vas obiskala.
Kozje Paro in potoček Vrnivec opevam v tej pesmi:
OREH
V orehu, orjaškem drevesu,
ki je stalo ob potoku Vrnivcu
pod vasjo Kozja Para ob Vipavi,
sem slišala proseči glas
naj še malo ostanem,
da ga je voda ranila v koreninah,
da je ganjen in da jo čuti
prepredeno po žilah kot jok
in da nikjer ni nikogar,
ki bi ga znal tako poslušati kot jaz.
Stala sem ob njem
in se nisem znala ravnati
po njegovem času.
Na travniku z valujočo travo
so ležali orehi. V njih so bile izbe
in kamrice, v katerih so spali njegovi
otročički, glasba, vode in nebo.
V jedrcih so bili skriti plazovi,
kamenje, kristali, zvezdne noči,
zvoki vode in pisane skrivnosti cvetov.
Čutila sem, kako mu močno drhti duša,
da se mu bodo odprle duri in kako
mi bo stegnil svojo vejo v slovo.
Tako sem bila uglašena z njegovim
hrepenenjem, da sem naposled našla
tisti skrivni kotiček, ki sem ga gojila
zanj v svojem srcu, in tiste zlate niti,
ki so me vezale na njegove plodove -
na oreščke, ki sem jih vsako leto
pobirala v travi in jemala iz potoka,
ko sem zajezila z zaporo njegov tok.
Skoraj bi bila pozabila, kako
so me božale njegove korenine
po bosih nožicah, ko sem brodila po vodi
in kako me je hladil v senci,
kako sem ga stresala in klatila s palico,
ko je bil še drevesce.
Skoraj bi bila pozabila, kako se je
staral in kako sem jaz rasla v deklico
in se že skoraj zaljubila
v tega samotnega posebneža,
ki je dremal in čakal name.
Čutila sem, kako je znotraj topel
in zunaj hladen in kako čutim v sebi
nekaj živega, kar je podobno njemu.
Vedela sem, da k tej čudoviti naravi,
spadata tudi orehovo drevo in vrt
mojega otroštva, da je drevo v sebi bolno
in da se potiho poslavlja od mene.
Stala sem še nekaj časa ob njem
in videla, kako je odložil svoje
porumenele liste v vodni tok
in strmel vame odprtih oči
s svojim suhim telesom.
Tvoje pismo in ta pesem o orehu, mojem prijatelju posebnežu iz otroštva sta me skoraj do solz ganila.
Prisrčen pozdrav, ostaneva na zvezi
Tatjana
Kozja para...
Prispeval/a: Tatjana Malec dne petek, 27. junij 2008 @ 13:27 CEST
Sveti Križ je bil včasih, sedaj je pa Vipavski križ. Naj ti ta popravek vnese urednik Tomaž Zorec , prosi ga, da napiše, kjer je sveti Florjan Vipavski Križ.
Lepo se je vse izšlo.
Lep pozdrav
Tatjana