Stopam v prst črno,
humus, tla gozdna,
spolzka….vlažna
so od dežja,
trava v njem je od viharjev čvrsta, rosna;
njegovo moč, moč gozda čutim,
ga vonjam, trohni
listje v plasteh v globino,
korenine življenja hrani;
moč mi daje, občutek varnosti
v njem zaznam, pozabim skrbi
vsakdanje,
v njem sem kot otrok v objemu matere;
drevesa stoletna in več,
iz njih črpam moč,
spoštujem…občudujem njihovo
držo pokončno, viharjem uporno;
na vsa pljuča zadiham
v njem, bistrih misli ga zapuščam,
nikoli ga ne pozabim,
rad ga imam, sem del njega, vanj se vračam;
človek, zamisli si Pohorca brez gozda,
je kot riba brez vode,
kot ptica brez neba,
kot roža brez sonca…ljubezni, svetlobe.
|