Ko se izmeriš v kavni žlički
in ko vidiš, kakšna gneča je okrog
tvojih ust in kako radi bi použili
tisto v kapljicah neizrečenega,
ki išče pot do srca.

Ne vem komu se zahvaliti
za barvne odseve v tekočinah,
v katerih utripa tišina luči,
zbrana v leskih s pozebami,
spremenjenimi v kristale,
v tisto z odkloni, ki rjavi v dušah.

Brez ustnic, brez okusa in brez hipa
je jezik za vogalom teme,
za obzidjem vprašanj, ki jih šklepetajo
čeljusti, čeprav je ostalo samo nekaj
z nasmeškom, ki se hoče vate izliti.

Ampak praznota ni v tekočinskem stanju,
je nekaj kot prostor za duh znotraj človeka.
Nobeno dajanje in jemanje ni več mogoče,
ker dobrota se je že iztrošila
z vsakim posebej in čakala,
da se je po kapljah izmuznila noter
kot nevidna zbranost, ki hoče zaobseči.

Osupnilo me je, saj ni več mogoče
zaužiti neizrečenega. Samaritan se te hoče
dotakniti, vse je zunaj njega samega.
Vse se je potopilo z monštrancami vred.
Samo ocean pljuska ob obrežje svojo tišino.
Ponavljamo se, kot bi bili zaprašena
drevesa ob cesti življenja.